Irena Tomažin
22.03.2007 | Irena Tomažin je koreografinja, plesalka, igralka, ustvarjalka performansov in diplomantka filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki živi in dela v Ljubljani.
Leta 1988 je začela svojo plesno pot pri celjskem Studiu za sodobni ples Intakt, kjer je delala s številnimi priznanimi slovenskimi in tujimi umetniki (Tanja Skok, Ellena de Vega, Mihael Ruegg, Eča Dvornik, Matej Kejžar, Grant McDaniel…) in ustvarila krajše plesne predstave: Korzet (1999), Transeverse(1999), Superman(1999). V letu 2000 je začela sodelovati s Plesnim teatrom Ljubljana in sodelovala z Ann Papoulis, Matejem Kejžarjem, Magdo Reiter, Valentino Čabro, Gregorjem Luštkom. Zanima jo tudi butoh ples in udeležila se je delavnic ter sodelovala v dveh predstavah, in sicer Kenka in San Gettan Kaye Mikami & Torifune butoh-sha. Njeno najbolj inovativno delo pa je na področju zvočnega performensa, kjer je ena redkih priznanih umetnic, ki se izobražuje pri svetovno znanih imenih. Leta 2001 je uprizorila solo Hitchickove metamorfoze in začela sodelovati v izobraževalnih programih Laboratory in Agon (zavod En knap), ki sta jih vodili Maja Delak in Mala Kline in nastopila v dveh predstavah: Adventures of Samantha Fox or how i caught a beast ( Kino Šiška, 2003), Properly blond ( Cankarjev dom, 2004), Galerija mrtvih žensk (Cankarjev dom, 2005).
Dve leti se je udeleževala Seminarja sodobnih scenskih umetnosti (zavod Maska Ljubljana) in pisala za festivalski časopis Mladih levov Arena. Decembra 2003 je plesala v predstavi Camille Boitel L'homme d'hus na turneji v Auchu, Nimesu in Chateuvallonsu. Plesala je tudi v številnih drugih predstavah umetnikov kot so Bara Kolenc, Dušan Teropšič, Dragan Živadinov, Kayo Mikami, sodelovala je kot dramaturginja pri solo predstavi Male Kline Campo de'Fiori. V zadnjih letih je plesala in igrala v predstavah omenjenih Maje Delak in Male Kline (Galerija Mrtvih žensk) ter Barbare Novakovič Kolenc (Moliere), Silvana Omerzuja, Janeza Janše (Pupilija, Papa Pupilo pa Pupilčki – rekonstrukcija), Boruta Bučinela.
Januarja 2005 je uprizorila nov zvočni performans Kaprica, ki ga je uspešno predstavila na festivalu MovimentoInTempo na Sardiniji, leta 2006 pa novo predelavo te predstave pod imenom (S)pozaba kaprice na festivalu Mesto žensk. Za obe predstavi je prejela nagrado Zlata ptica za leto 2006.
Z delom na glasu, ki ga je razvila skozi svoje predstave, nadaljuje ne samo v plesno gledališkem kontekstu, temveč tudi v glasbenem. Sodelovala s številnimi glasbeniki po Sloveniji, s skupino Bast, pa so aprila 2007 izdali zgoščenko Retinal Circus. S svojimi solo nastopi je gostovala na različnih festivalih po Sloveniji ter v tujini.
Myspace stran Irene Tomažin
cela vsebina
Nagrada Zlata ptica za scenske umetnosti 2006:
”Irena Tomažin je vsestranska umetnica, plesalka sodobnega plesa, igralka, performerka in glasbenica. Ob prepoznavnih vlogah v predstavah sodobnega plesa je v zadnjih dveh letih ustvarila svojo prvo samostojno predstavo Kaprica (2005) ter ji leta 2006 dodala še predelavo (S)pozaba kaprice. V obeh predstavah je ustvarila zvočno-scensko kompozicijo, v kateri je na samosvoj način povezala dva načina lastne umetniške govorice: gib in glas. Gre za zvočno eksperimentalno delo, v katerem je v ospredju glas Irene Tomažin. Njen glas je telesen, vzpenja se, plete in pada skozi telesna občutja, premike, čustva, razpoloženja, slišati ga je v gibanju njenega telesa in v scenskem prostoru. Eksperimentalna širina njenega glasu je materialna, saj je povsem odvisna od njene navzočnosti na odru, izvajalske moči in intenzivnosti uprizarjanja. Tovrstno zavedanje vpetosti glasu v prostor telesa in v odnos do občinstva v prostoru, v katerem se glas širi in utihne, daje zvoku posebno performativno kvaliteto, samo telo pa nenadoma postane slišno. Irena Tomažin tako na samosvoj način prehaja med gibom in glasom, med plesom in glasbo. Vodi ga predvsem avtorska in intimna potreba po drugačnem jeziku uprizarjanja, ne pa prehajanje med formami in zvrstmi umetnosti. Prav zato so njene predstave močne, intenzivne in odprte, so avtorsko delo, ki se nas presenetljivo dotika in ki je s svojo eksperimentalno naravnanostjo posebnost v slovenskem prostoru.“