Oblivijon

“Težko je v nekaj stavkih zapisati kaj je ali kaj bi lahko bil Oblivijon. Izhodišča njegovega abstraktnega prostora so zelo konkretna, a iz odra rastejo v samosvoje in nerazumljive podobe. Pravi prevajalec je morda Nezavedno. A v trenutku ozaveščenega se zdi, da ideja začne izgubljati svojo esenco. Oblivijon je tanka meja (ne)razumevanja, je asociativno polje, je nezavedni spomin, ki deluje avtonomno. Njegov čas je trenutek pred dogodkom. Čas, ki je pogreznjen sam vase; prehodno stanje med neformalnimi možnostmi in formalnimi resničnostmi. V tem predprostoru vznikajo podobe spočetja, evolucije, medčloveških odnosov, karnevalskega občutenja sveta, mitske podobe. Predstava se giblje na robu abstraktnega in asociativnega, ter dopušča gledalcu svobodno izbiro. Morda je Oblivijon oda življenju samemu, poklon evoluciji in človeški zavesti, pa čeprav je prav slednja večkrat temni madež naše vrste.” (I. Peternelj)

“Človek se z veliko arogance razglaša za najbolj supremno bitje stvarstva. Je morda razvoj tega nadbitja le destrukcija in izvajanje umetnega sožitja, podprtega s tehnološkim napredkom, ki je škodljivo sebi in drugim? Sta morda naša aroganca in samovšečnost v resnici odvratna vesolju? Je človeštvo virus, ki v resnici ne hrepeni po življenju, marveč po izničenju?” (J. Menger)

“Še mehke sanje, ki jih med prebujanjem kot mistični tihotapec preneseš čez prag, doživijo na tej strani nadvse žalostne spremembe. In medtem, ko se zlivajo v mehko magmo, ki je resnična snov duše, ostane kljub vsemu nekakšen vozel spomina, ki ohranja pri življenju – za vedno, se zdi – nejasni žametni obris občutljivega trajanja, v katerem se slike gibljejo in v katerem je njihova stvarnost. V ta tok bi se rad vrnil, vanj bi bil rad potopljen na vekomaj.” (H. Miller)