Postdramatic fishing

 

POSTDRAMSKO RIBARJENJE KOT PROJEKT

Postdramsko ribarjenje je naslov projekta izmenjave hrvaških in slovenskih predstav sodobnih scenskih umetnosti. Projekt je skupinski produkcijski napor Exodosa, Maske, Cankarjevega doma iz Ljubljane ter Fracije, CDU in Teatra ITD iz Zagreba. Njegova idejna vodje sta zagrebški režiser, teoretik, publicist in urednik Sergej Pristaš (Frakcija) ter režiser, teoretik, publicist in urednik Emil Hrvatin (Maska).

Prvi del Postdramske ribarjenja se je zgodil aprila, ko so v Zagrebu gostovale štiri slovenske predstave iz Maskine produkcije: performans Emila Hrvatina Miss Mobile in plesne predstave Švic in Švarc Gorana Bogdanovskega in Fičo baleta (v ko-produkciji s SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevim domom), Forma Interrogativa Magdalene Reiter (ko-produkcija s Plesnim teatrom Ljubljana) ter Občutno občasno Mateja Kejžarja in Gregorja Luštka. Drugi del izmenjave napovedujemo v sodelovanju med Exodosom, Masko in Cankarjevim domom v juniju, ko bodo na festivalu Exodos v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma gostovale tri hrvaške predstave.

DOGODKI

V ponedeljek, 2. junija 2003, ob 21:00 se bosta s projektom v dveh delih z naslovom Solo me predstavila hrvaška koreograf/ plesalec in koreografinja/ plesalka mlajše generacije: prvi del projekta z naslovom 'Solo v A-duru, op.69' bo odplesal Pravdan Devlahović, drugi del z naslovom 'In to ni več noben začetek' pa Nikolina Bujas – Pristaš. Predstava je delo članov in programa BAD Co. in je bila premierno uprizorjena 4. oktobra 2002 v Bergnu na Norveškem.

V torek, 3. junija 2003, ob 21:00 bo tam gostovala skupina BAD Co. s svojo leto starejšo predstavo Diderotov nečak ali Kri je gostejša od vode, ki jo je zrežiral Sergej Pristaš. Predstava je bila premierno uprizorjena 7. avgusta 2001 v okviru programa festivala Splitsko lijeto v Splitu in sicer z drugačnim naslovom: Diderotov nečak ali Smrt plesalca.

V sredo, 4. junija 2003, ob 21:00 pa bo program Postdramskega ribarjenja zaključila predstava z naslovom Negotova zgodba Teatra ITD iz Zagreba, avtorjev Boba Jeličića in Nataše Rajković. Predstava je od hrvaške trojice Postdramkega ribarjenja najsatarejša, premiero je doživela v sezoni 1998/99 v Teatru ITD.

V času festivala Exodos bo v okviru Postdramksega ribarjenja v Cankarjevem domu na ogled tudi video projekt Željke Sančanin in Andreja Vučenovića z naslovom 'Private in Vitro'. Video je nastal v produkciji Projekta Watt+Eau in bo premierno prikazan samo nekaj dni pred prikazovanjem v Ljubljani.

KAJ POMENI POSTDRAMSKO IN KAJ RIBARJENJE?

Besedo 'postdramsko' je najbolj uspešno katapultiral v svet scenskih umetnosti nemški teatrolog Hans-Thies Lehmann s svojo (v tem trenutku takorekoč že) slavno knjigo Postdramsko gledališče. Morda si je to besedo celo sam izmislil, tega podatka nimam. V teatrologiji to delo pomeni prelom, ker je v njem izpisal in strnil nekaj tistih idej, ki klasično gledališče frustrirajo že vrsto let, saj si je svet prilastil njegove režijske in igralske postopke. Kako preprosto razložiti, za kaj pravzaprav gre v ideji postdramskega? Naj to poskušam vseeno zapisati.

Najslavnejši dramatik vseh časov je v svojem slavnem delu z naslovom Kakor vam drago nekoč z besedami sklesal nek model razumevanja sveta, ko je zapisal: 'Ves svet je oder/ in vsi možje in žene zgolj igralci.' Dandanes nemara te besede še bolje razumemo, kot jih je renesančni človek, ali pa zaradi bolj izpopolnjenih in virtuoznih predstav 'družbe spektakla' (Debord) in sveta 'simulakrov in simulacij' (Buadrillard) niti ne vselej. Vprašanja, ki si jih zastavlja postdramsko podjetje misli bi bila - povedano preprosto - naslednja: 'Kaj preostane klasičnemu pojmu gledališča v trenutku, ko začnejo ljudje svoje vloge igrati dosti bolj natančno, metodično in učinkovito, kot to počnejo igralci v gledališčih? Kaj se zgodi z gledališčem, ko so 'zgodbe, ki jih piše življenje' za gledalca naenkrat dosti bolj spektakularne, estetske in fascinantne kot karkoli od tistega, kar so si umetniki sposobni ob največjem naporu izmisliti na pamet? Kaj ostane režiji ali koreografiji v trenutku, ko politika začne režirati spektakularne dogodke po svetu tako prepričljivo, da jim nihče od gledalcev ni več sposoben pripisati izmišljenosti, in ko ni nič bolj perfektno skoreografiranega od gibalno izpiljenih vojaških parad?' Skratka: lastnost sodobnega sveta je predvsem, da se (bolj ali manj) uspešno uprizarja kot kakšna gledališka predstava, ljudje pa smo v njej zasedeni v skladu z našo učinkvitostjo na odru medčloveških odnosov.

Če v skladu z intersubjektivno politiko, ki temelji na tem, da si želimo predvsem tistega, kar si želijo oni, ki nam ugajajo, in tistem, kar predvidevamo, da bi drugi utegnili od nas pričakovati, izpeljem ost postdramskega gledališča, nastane naslednja teza: postdramsko gledališče – za razliko od dramskega – intervenira v naš pogled (na svet, ki je zdaj spet navaden oder) tam, kjer smo potek dogodkov začeli umeščati v zgodbo, v svoje pričakovanje in svojo željo (da bi se reči odvile natančno po tistih scenarijih, ki smo jih sposobni razumeti in umestiti). In da bi prispeli do skupnega jezika.

Umetniški oder postdramskega gledališča pa ni nujno tisti, ki smo ga navajeni gledati iz parterjev in balkonov gledaliških hiš, ampak je lahko tudi očrtani teren, ki nam ga je kdo preprosto nastavil ali ki smo ga pripravljeni določenemu prostoru pripisati sami. To je tista optična kletka, ki jo – kot v Uvodu v publikacijo dotičnega dogodka Postdramatic Fishing piše hrvaški režiser in publicist Sergej Pristaš – npr. slovenska in hrvaška politika pripisuje ekosistemu severnega dela Jadranksega morja. Prepir o tem, katere ribe so hrvaške in katere slovenske, se odvija v določenem žanru, ni pa nujno, da o tem prepiru karkoli bistvenega izvemo, če spremljamo to predstavo zgolj v njenih žanrskih okvirih. Sergej Pristaš doda, da je namen sodelovanja med Hrvaškim umetniki, ki se nam bodo predstavili na Exodosu, in slovenskimi, ki so v aprilu gostovali v Zagrebu, 'da ustvari nov socialni ekosistem, da ustvari oder, na katerem bi organizmi kot so gledališče, ples, performans, teoretska produkcija in vizualne umetnosti lahko vplivali drug na drugega in da vzpostavi samo-organizacijski model izmenjave, kakršnega poznajo trgovci na ribjih trgih', kjer 'nihče ne nastavlja cen, ampak se cene nastavljajo sproti'.

BAD co.

BAD co. so v Zagrebu ustanovili praktiki in teoretiki sodobnih scenskih umetnosti, motivirani z vnovičnim raziskovanjem sintaktičnih, semantičnih in recepcijskih lastnosti, ki jih lahko sproži določena teatralna strategija, zdaj imenovana predstava, drugič razstava, performans ali dogodek. Tako skupino sestavljajo igralci, režiserji, dramatiki, koreografi, plesalci, vizualni umetniki, ki jim nazivi njihovih osrednjih kreativnih veščin, dejavnosti, poklicov in talentov ne predstavljajo takih ovir, da bi jih ne mogli ali hoteli prestopiti.

Skupina se je formirala v času nastajanja predstave 'Izpovedi' (2001), ki so jo postavili v zagrebškem Gledališču ITD, svoje ime pa si je nadela ob naslednjem projektu 'Čovjek. Stolac.', pri katerem so se v osrednje jedro skupine povezali Sergej Goran Pristaš, Ivana Sajko, Helge Hinteregger, Nikolina Bujas Pristaš, Pravdan Devlahović in Damir Bartol Indoš.

Predstava 'Čovjek. Stolac.' temelji na performansu, ki ga je Bartol Indoš zasnoval in izvajal že v osemdesetih letih, ustvarjalci skupine Bad co. pa so ga razvili v celovečerno, drastično koreografijo. Sledil je projekt z naslovom '2tri4', koreografski triptih avtorjev Nikoline Bujas Pristaš, Pravdana Devlahovića in Aleksandra Janeva ter hkrati sklop treh različnih gibalnih pristopov, ki so vsebovali raziskovanje ravnotežja, postopno uvajanje gibalnih hendikepov v gibalne sekvence do plesa pri stanju slabovidnosti.

Tako ustvarjalci BAD co. kot njihova dela, znotraj in izven konteksta dotične skupine, so doslej doživljali priznanja tako v državah nekdanje Jugoslavije, kakor tudi drugod po Evropi, gostovali so na številnih tujih festivalih in teoretska dela objavljali in predstavljali tako v zagrebški Frakciji, v hrvaškem periodičnem tisku, v uglednih tujih publikacijah, kakor tudi na številnih simpozijih doma in v tujini.

DIDEROTOV NEČAK ALI KRI JE GOSTEJŠA OD VODE

Torek, 3. junija 2003, ob 21: 00, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom

Nastopajoči in koreografi: Pravdan Devlahović, Ana Krajtmajer, Tomislav Medak, Nikolina Bujas Pristaš, Jelena Vukmirica (in Aleksandra Janeva v odsotnosti)
Režija: Goran Sergej Pristaš
Dramaturgija: Ivana Sajko
Asistent režije: Saša Božić
Scenografija: Goran Petercol
Video in fotogtafije: Ljubo Gamulin
Oblikoavnje svetlobe: Milijenko Bengez
Glasba: Helge Hinteregger
Svetovalec: Petar Milat
Kostumografija: BAD Co.
Teksti: Denis Diderot, Platon, Georges Bataille, Sigmund Freud, Ivana Sajko in Petar Milat
Koprodukcija: Teater ITD, Zagreb, Splitsko lijeto, Split in Art-delavnica Lazareti, Dubrovnik

Že v sam naslov 'Diderotov nečak' je vpisan namig na Diderotov slavni dialoški roman Rameaujev nečak (1762), s katerim se avtorji predstave v kontekst novoveškega razsvetljenstva hkrati umestijo in od njega tudi distancirajo. Predstava zagrebške skupine BAD Co. poskuša zavzeti predvsem pozicijo neumestljivosti, saj z natančnimi semiotičnimi postopki in različnimi odrskimi praksami, ki jih njeni ustvarjalci obvladujejo, sproti briše smisel, ki ga je še trenutek prej vzpostavila. Tako v predstavi njeni ustvarjalci uporabljajo igralska, koreografska in plesna sredstva, ne da bi jih ta zavezovala h kakršnikoli konvenciji, ki si je ne bi upali porušiti takorekoč že v trenutku njene vzpostavitve, in ne da bi si z njimi zadali nalogo: povedati zgodbo. V predstavi so sicer uporabljeni teksti Georgesa Batailla, Platona, Sigmunda Freuda, Ivane Sajko in Petra Milata, vključno z že omenjenim Diderotovim dialogom, vendar ti v njeni strukturi nimajo centralnega mesta, niti niso v funkciji tvorjenja semnatične dramaturgije, ki bi jo moral gledalec sproti odčitavati in sestaviti v celoto. 'De facto smo želeli narediti performance, ki se ne ukvarja z nobeno temo, vendar to še ni pomenilo, da se nam zato pri njegovem ustvarjanju ni bilo treba z ničemer ukvarjati. To tudi ne pomeni, da je ta performans nesmisel, ker tudi pri ravnanju z ničemer človek odkrije tisti nevidni nekaj,' je v nekem intervjuju dejal režiser predstave Sergej Goran Pristaš.

BELEŽKE ANE VUJANOVI? O PREDSTAVI DIDEROTOV NEČAK

Oder je skorajda prazen. Nobene scenografije ni. Sceno sestavljajo projekcijsko platno za video, svetloba in več predmetov, ki se jih v predstavi igralci uporabljajo kot rekvizite. - Na odru je pet nastopajočih (žensk in moških), vsak od njih pri predstavi sodeluje kot koreograf, plesalec, igralec in performer. /…/ Pravdan je opravljen v obleko. Nikolina nosi mini poročno obleko in bele čevlje z visokimi petami. Tomi ima na sebi hlače in razpeto belo srajco. Jelena in Aleksandra sta oblečeni udobno, športno. /…/ - Odvija se poroka, čeprav ne vemo, za kakšno vrsto poroke gre, spremljamo jo le v stalnem razpadanju in vnovičnem sestavljanju, moškemu pa, enemu izmed udeležencev, je strašno neprijetno, ker ne razume, zakaj ne spada mednje. - Ko zleknjen v postelji poljublja neko dekle, pozablja, da ne razume niti pozicij teles, ki se jih ta hip dotika. Nezavedno trpi v svojem duševnem mrku, ki mu preprečuje, da bi zakričal, kako je on sam to dekle, ki pozablja na njegovo prisotnost, medtem ko drhti, zleknjena v njegovem objemu. - Utegnila bi se truditi z iskanjem drug drugega, vendar nikoli ne bosta mogla najti ničesar, razen svojih lastnih parodičnih podob. Prazna kot zrcala, bosta zabredla v sanje. – Solar Anus Georgesa Bataillea in Sokratova smrt (ali natančneje: noč pred Sokratovo smrtjo, ki se ponovlja v več variacijah) sta dva toka predstave, ki jih izmenično odnašajo elementi iz drugih kontekstov. Teh kontekstov se ne da odčitavati prek izraznih sredstev nastopajočih, kljub temu pa nam uspejo preprečiti rekonstrukcijo Diderotovega nečaka kot reprezentacije konsistentne pripovedi."

Takole, rada bi rekla nekaj osebnega, samo par besed o razlogih za praznovanje in dolgčas. Pri meni se vse konča z upanjem, da me bodo s to zabavo končno nehale obvladovati sanje. Tako rada bi se jih znebila – tako ali tako me vedno razočarajo. Vselej ostajam, kakršna sem: vselej nekoga pogrešam, nek stol vselej ostaja prazen, neka čeljust nikoli ne najde svojih ust. /…/ Ognjišča ni. Ni črepinj kozarcev. Nek očividec se ni prikazal. Primanjkljaj njenih/ njegovih oči bi zlahka spravil v tek neki dogodek.

(Ivana Sajko: Monolog za Niki. Odlomek iz gledališkega lista.)

SOLO ME

Ponedeljek, 2. junija 2003, ob 21: 00, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom

Solo v A-duru, op. 69

Koreografija: Pravdan Devlahović
Nastopa: Pravdan Devlahović
Dramaturgija: Ivana Sajko in Goran Sergej Pristaš
Oblikovanje svetlobe: Milijenko Bengez
Kostumografija: Josipa in Marija Bronić
Glasba: Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 7, op. 92, drugi stavek, Zagrebška filharmonija; dirigent: Lovro Matačić

In to ni več noben začetek



Koreografija: Nikolina Bujas – Pristaš
Nastopa: Nikolina Bijas – Pristaš
Dramaturgija: Ivana Sajko in Sergej Goran Pristaš
Oblikovanje svetlobe: Milijenko Bengez
Kostumografija: Silvio Vujičić
Glasba: Ivan Marušić – Kliff

Plesna predstava Solo me plesalcev in koreografov Nikoline Bujas Pristaš in Pravdana Devlahovića je sestavljena iz dveh delov: eden nosi naslov Solo v A-duru, op. 69, drugi pa In to ni več noben začetek. Oba sola s prepletanjem predstavi Solo me začrtata štiri dele. V prvih dveh delih izmenoma izvedeta vsak svoj 'klasični' solo nastop, v tretjem delu sta njuna nastopa vzporedna, v četrtem delu pa repetitivno nadomeščata drug drugega na odru, pri čemer pride v predstavi tudi prvič do fizičnega kontakta.

Akterja in avtroja predstave koreografski material sicer deloma prevzemata drug od drugega, a zdi se, da ga nikoli v resnici docela ne posvojita. 'Že od začetka sva izdelovala vsak svoj gibalni material, vendar sva v skupnem prostoru nujno vplivala drug na drugega že skozi razgovore. Vendar vse bolj ko smo se bližali koncu, bolj sva se posvečala vsak svojemu solu,' pravi Pravdan Devlahović. Nikolika Bujas Pristaš pa dodaja: 'Stvar je v tem, da sva imela s pravdanom različne ideje o tem, kakšen naj bi bil videti ta najin skupni solo, hkrati pa imava tudi različna principa dela in tudi tempa, tako da se je celotna predstava sestavljala zelo neenakomerno.' Solo Nikoline Bujas Pristaš presprašuje ponavljajoče začenjanje definiranih gibov, medtem ko se solo Pravdana Devlahovića osredotoča na definiranje prostora okoli svojega telesa. Pri obeh solih plesalca vzpostavljata tudi neposreden kontakt s publiko in na različne načine manipulirata gledalčevo percepcijo. Tako se preko komunikacije s publiko na svoj način vzpostavi tisto, kar akterja in avtorja predstave vzpostavita med sabo: 'Kadar postavljam stvari,' pravi Pravdan Devlahović, 'težko delam sam, ker sebe pač ne vidim. Zato imam Nikolino. Z njo že zelo dolgo sodelujeva, tako da je njen pogled, ko da bi gledal samega sebe.' To dejestvo nemara delno pojasni navidezno zmedo z naslova: namreč nikjer v nobenem solu njegov akter ne nastopa sam.

NATAŠA RAJKOVI? IN BOBO JELČI?

Nataša Rajković in Bobo Jelčić sta avtorski tandem, ki v hrvaškem sodobnem gledališču predstavljata eno najbolj polodnih, uspešnih in inovativnih gledaliških sil. Z gledališčem se ukvarjata od leta 1993, ko sta v zagrebški Gavelli uprizorila sloviti tekst nemškega dramatika Botha Straussa z naslovom 'Turistična vodička'. Po uspehih, ki sta jih požela v tradicionalnem modelu institucionalnih gledališč, sta se leta 1997 odločila, da se posvetita raziskovanju drugačnih gledaliških pristopov.

Svojo prvo avtorsko predstavo z naslovom 'Promatranja' sta uprizorila z ekipo Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Glavna lastnost njunih predstav je odprti proces dela, h kateremu je igralec povabljen kot soavtor svojega nastopa in tekstovne predloge. Na tak način nastajajo sveže predstave z živimi zgodbami, upočasnjenim in imprviziranim ritmom ter iskro izpovednostjo.

O uspehu njune druge predstave, 'Usporavanja' (1998), ki sta jo postavila z ekipo igralskega kroga Teatra ITD, se je govorilo tudi pri nas. Izbrala sta manjšo ekipo igralcev ter natančneje profilirala in izbrusila določene ustvarjalne postopke, ki sta jih nastavila že pri prvi avtorski predstavi. Tretja predstava, 'Negotova zgodba', je za Natašo Rajković in Boba Jelčića pomenila dokončni prodor v mednarodni gledališki prostor, saj je predstava gostovala v številnih evropskih, pa tudi ameriških gledaliških hišah in na festivalih. Leta 1999 so imeli s predstavo turnejo po britanskem Walesu in v Romuniji, naslednje leto so jo na Dunajskih slavnostnih tednih osvojila avstrijsko gledališko publiko in strokovno javnost, tako da jih je revija Falter predstavo proglasila za kultrni dogodek leta. Leta 2001 so tako sledila gostovanja na uveljavljenem belgijskem festivalu Kunsten Festival des Artes v Bruslju, nato na festivalu Laokoon v hamburškem Kampnaglu, kjer kritik Hamburger Abendblatta zapiše: 'V vseh pogledih čisto in na mesto – takšno, kakršno bi gledališče moralo biti.' Sledijo gostovanje v Frankfurtu ter v popularnem berlinskem Schaubühne Am Lehniner Platz, kjer sta se v zadnjih letih proslavila Thomas Ostermeier in Sascha Waltz. Tam Negotova zgodba zgodbo uvrstijo med pet narelevantnejših sodobnih dram v Evropi. Leta 2002, po gostovanju v kanadskem Quebecu, se Nataša Rajković in Bobo Jelčić posvetita avtorski predstavi 'Heimspiel', ki jo ustvarita z igralci hanovrskega Schauspiela. A kdo sta pravzaprav Nataša Rajković in Bobo Jelčić?

Nataša Rajković je rojena v Zagrebu leta 1966. Ko leta 1991 diplomira iz filozofije in primerjalne književnosti na zagrebški Filozofski fakulteti, najprej dela kot prevajalka, esejistka in avtorica radijskih iger na tretjem programu Hrvaškega radia, kot dramaturginja pa začne kmalu sodelovati s številnimi režiserji po različnih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih na Hrvaškem ter prejme številne nagrade. Z Bobom Jelčićem dela od leta 1993.

Bobo Jelčić je rojen leta 1964 v Mostarju, iz gledališke režije pa je diplomiral leta 1990 na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu. Od konca študija je zrežiral številne predstave po gledališčih na Hrvaškem in zanje prejel tudi dosti nagrad, mednarodni uspeh pa je doživel predvsem z avtorskimi predstavami, pri katerih uvaja nove režijske, dramaturške in igralske postopke.

NEGOTOVA ZGODBA

Sreda, 4. junija 2003, ob 21:00, Kosovelova dvorana, Cankarjev dom

Režija: Bobo Jelčić
Dramaturgija: Nataša Rajković
Nastopajo: Ana Karić, Katarina Bistrovic – Darvaš, Nataša Dangubić, Dražen Šivak, Tvrtko Jurić
Scenografija: Samo Lapajne
Kostumografija: ?ur?a Janeš
Produkcija: Teater ITD, Zagreb

Negotova zgodba je svojevrstno nadaljevanje predstave Upočasnjevanja, ki sta ga avtorski tandem Jelčić in Rajković postavila leta 1998 v zagrebškem Teatru ITD. Predstava z zgodbami iz sodobnega življenja ustvari toplo liturgijo vsakdanjega, ne da bi pri tem moralizirala, razpravljala ali nam prirejala predavanja. Slikovni utrinki na odru vzidejo tako iz igralskih nastopov, zgodbenih fragmentov in izpeljav, kakor tudi iz preproste uporabe diapozitivov, fotografij, s katerimi v liturgični prostor gledališča pripustijo odslikave prostora, kler so se dogodki kotili.

Igralci razvijajo osebe, ki so jih nastavili že v Upočasnjevanjih, vendar so njihove zgodbe v tej predstavi postale intimnejše, delikatnejše, pa tudi bolj zrele. Njihovi interesi in stališča so se skristalizirali, zato s svojim ritmom in koncentracijo prepričajo vsakega ljubitelja gledališča, ki mu ni preveč ljuba veščina ali rutina preverjenih gledaliških receptov.

TISK O PREDSTAVI

Predstava, ki ji vladajo igralci. Negotova zgodba ne vsebuje megalomanske dramske pretenzije, ampak samo željo, da v reprezentacijskem kontekstu nepretenciozno in duhovito formatira majhen kos življenja.

Ivana Sajko, Jutranji list, 1999

Nedvomen uspeh Negotove zgodbe. Turneja Teatra ITD po Walesu. Predstava Negotova zgodba Bobe Jelčića in Nataše Rajković je z velikim uspehom in simpatijami publike opravila gostovanja v Warwicku, Aberystwythu in Cardiffu. Predstavo so gledalci sprejemali z vsemi svojimi čutili, po zaključku pa se je v razgovorih s publiko razvilo ogromno negotovih zgodb o tem, kaj je bilo mogoče videti, kaj se je predvidoma lahko videlo in česa v predstavi ni bilo mogoče videti.

SL Revolt, 1999

Uspešen nastop Hrvaške na mednarodnem gledališkem festivalu v rominskem Sibiuju. Gledališče ITD iz Zagreba je s predstavama Upočasnjevanja in Negotova zgodba režiserja Boba Jelčića pritegnilo velik interes občinstva.

Jasen Boko, Slobodna Damlacija, 1999

Mama, hči, dva sinova in dekle mlajšega sina. Imena igralcev so enaka imenom oseb. Kdo v resnici tu komu posoja svoj obraz, oseba igralcu ali igralec osebi? Ampak vse pojmovne zapreke se zlahka prekorači z razigrano lahkotnostjo. Bobo Jelčić in Nataša Rajković: pravo odkritje!

Stephan Hilpold, Der Standard, 2000.

Komentarji

fdsaf 01.Jun 2010