logo

Založba → TRANSformacije

JACQUES RANCIÈRE: Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti

Leta 2000 je francoski filozof Jacques Rancière objavil knjigo Delitev čutnega: Politika in estetika (Le Partage du sensible: Esthétique et politique), v kateri je predstavil koncept treh „režimov umetnosti“, ki jih je izpeljal iz zgodovinskih čutnih režimov, ne da bi postavljal shematične teze o njihovem izginotju ali nadomestitvi: to so etični režim podobe (platonistični režim umetnosti), reprezentacijski režim umetnosti (aristoteljanski režim umetnosti) ter estetski režim umetnosti (moderni režim umetnosti). Slednji je paradigma, ki s svojo strukturo povezav med umetnostjo in vsakdanjim presega klasično teritorialnost praks, veščin in tradicionalnih klasifikacij različnih umetnosti – dogaja se v preseganju meja med umetniškimi praksami in življenjem. Tej paradigmi se Rancière posebej posveti v pričujoči knjigi Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti (Aisthesis: Scènes du régime esthétique de l'art, 2011), kjer v štirinajstih poglavjih premisli štirinajst umetniških primerov (politik) kot dogodkov ali celo »motenj«, ki med drugim v red obstoječih distribucij čutnega v umetnosti intervenirajo z naslavljanjem tistega, česar pri gledalcu ostala dva režima umetnosti dotlej nista nagovarjala. Gre za primere iz umetnosti in diskurzov o umetnosti, ki v obdobju od 1764 do 1941 postopoma uvajajo pred tem neraziskane načine ustvarjanja, produkcije, sprejemanja in mišljenja umetnosti. Rancière se tako ne osredotoča na kanonizirane modernistične avtorje, kot so Mondrian in Kandinski, Malevič in Duchamp, temveč npr. na obravnavo praks v kabaretu Folies Bergère in pesnike, ki so bili zapisovalci teh dogodkov, na ekstravagantno plesalko in koreografinjo Loïe Fuller, Chaplinove filme, Whitmanovo poezijo, Craigove scenografske revolucije idr. Pri tem ga ne vodi težnja po redefiniciji modernizma, ampak mu gre za mišljenje tistega, kar je v modernistični paradigmi predstavljalo estetsko motnjo. Skozi Rancièrovo politično konceptualizacijo čutnega dobiva sodobna estetika vznemirljivo in aktualno teoretizacijo, ki zadeva njen položaj v nekolikanj depresivnem trenutku našega današnjega sveta.

 

Amelia Kraigher