logo

Založba → TRANSformacije

TOMAŽ TOPORIŠIČ: MED ZAPELJEVANJEM IN SUMNIČAVOSTJO (2004)

Knjiga Med zapeljevanjem in sumničavostjo: razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču neposredno odpira možnosti za navzkrižno preučevanje statusa teorije gledališča, formacij iz zgodovine gledališča in potencialnih kontekstualizacij gledaliških del (postopkov, institucij, dogodkov) v slovenski kulturi po letu 1950. Izhaja iz teze, da slovensko gledališče med poznimi 50. leti in koncem 90. let opredeljuje značilna razkolniška napetost med tekstocentrizmom in scenocentrizmom. Tekstocentrizem je poimenovanje za različne pristope zgodovine, fenomenologije, potencialnosti, hegemonij in moči modernističnega in postmodernega gledališkega teksta. Kot scenocentrizem lahko označimo heterogene in pluralne pristope zgodovine, eksistence ali hegemonije poznomodernističnega in postmodernističnega postdramskega (neverbalnega, fizičnega, ambientalnega, akcijskega, spektakularnega) gledališča.

S pomočjo teoretske platforme in iz nje izpeljane interpretacije natančno določenih in umeščenih zgodovinskih ali arheoloških slojev razlik znotraj slovenskega gledališča (a) od 50. let do konca 60.: od primata sodobne dramske pisave proti smrti literarnega gledališča, b) 70. leta: gledališče kot ritual in smrt literarnega gledališča, c) 80. leta: v objemu pogleda in besede in d) 90. leta: kriza teksta in »hegemonija heterogenosti«), knjiga vstopa v interpretacije spremenljivih interaktivnih odnosov gledališkega konteksta, gledališkega dela in možnih poetskih in ideoloških učinkov na predpostavljenih interpretacijskih slojih (zgodovinskih/arheoloških izsekih). Tako vzpostavlja taktiko navzkrižnega preiskovanja kulturnih in ideoloških identitet v polju slovenskega gledališča druge polovice 20. stoletja.

Tovrstno preiskovanje zgodovine, teorije in slovenskega gledališča po letu 1950 pelje k umeščanju in identifikaciji posebnih spopadov za identiteto, moč in vpliv v okviru slovenske kulture, ki jo je po eni strani zaznamovala dihotomija modernističnih hegemonij in postmodernističnih heterogenosti, po drugi konfliktno razmerje dramskega in postdramskega v gledališču, po tretji pa zakoličenje skrajnosti: estetskega in ideološkega. Avtorjeva izbira primerov (gledaliških del, kontekstov, avtorskih profilov, zgodovinskih usmeritev) se giblje v območju evolucij, revolucij in dekonstrukcij gledališkega dela v razponu od radikalnega modernističnega eksistencialističnega gledališča (na primer Oder 57) prek poznomodernističnih ali neoavantgardnih eksperimentalnih skupin (Pupilija Ferkeverk, Glej, Pekarna) do postmodernih eklekticizmov 80. let (režijske prakse Jovanoviča, Rističa, Pandurja in Živadinova) in pluralnih dogajanj konfliktnih ali nekonfliktnih heterogenosti dramskega in postdramskega gledališča v 90. letih (Meta Hočevar, Pandur, Betontanc, Kušej, Berger, Hrvatin, Živadinov). To je zgodovina, toda zgodovina, ki je teoretizirana, kar pomeni spuščena skozi interpretativne filtre sodobnih teorij, ki služijo preiskovanju teze o soočenju tekstocentrizma in scenocentrizma.

Tako postavljena problemska tematika pričujoče knjige zarisuje paradoksno zapletenost relativnega razmerja številnih obrobij (alternative, eksperimenta, razkrite ideologije) in razvijanega središča (visokega esteticizma, metafizike in skrite ideologije) v slovenskem gledališču po letu 1950; kaže torej, kako sta potekala dva velika vzporedna, pogosto konfliktna, procesa v slovenskem gledališču druge polovice 20. stoletja: na eni strani notranji boj okoli čutne pojavnosti modernega ali postmodernega gledališča med tekstocentrizmom in scenocentrizmom, na drugi zunanji kulturno.-medijsko usmerjeni boj med dramskim in postdramskim gledališčem kot spopad med dramsko ali tekstno prikritostjo ideologije in postdramsko ali scensko razkritostjo ideologije. Dramatičen konflikt visokega ekstatičnega esteticizma in akribijskega kritičnega ideologizma v veliki meri zaznamuje slovensko kulturo druge polovice 20. stoletja. Zato bi se lahko sklepna teza glede slovenskega gledališča druge polovice 20. stoletja glasila: gre za nedvoumen in neposreden dialektični materialni spopad med močjo in prevlado dramskega (eksistencialnega) in telesnega (performativnega, tj. postdramskega gledališča). Ta spopad se odigrava v številnih soočenjih: biti (tistega, kar je prisotno), subjekta (tekstne prakse, tistega, kar je odloženo) in telesa (prodiranja materialnosti označevalca in stroja v idealitete teksta); oziroma v soočenju telesa in figure; govorice in krika; verbalne geste in ekspresivne behavioralne geste; sporočilne geste in performativnega dejanja. Predstave spopada med dramskim in postdramskim se danes sintetično umeščajo v spremenljiva eksperimentalna izvajanja sredi sveta medijev in sveta teoretskih pluralnosti/heterogenosti.

Iz spremne besede dr. Miška Šuvakovića

DODATNO GRADIVO: CITATI IZ POGOVOROV IN PREDAVANJ TOMAŽA TOPORIŠIČA 

»Ne glede na to, kakšno pomembnost ali prelomnost pripisujemo Lehmannovemu konceptu postdramskega gledališča, se ne moremo izogniti dejstvu, da se je tudi slovensko gledališče (čeprav ga Lehmann zaradi nepoznavanja njegove zgodovine, ki je razumljivo, saj gre za kulturo majhnega naroda, ki zaradi mednarodne neodmevnosti svojega kritiškega obrata ni mogel v večji meri uzavestiti v evropskem prostoru svoje specifičnosti, omenja samo na primerih, ki jih navajaš) gibalo znotraj Lehmannovega modela postdramskega gledališča. 

Dejstvu, da sta bila slovensko sodobno gledališče in scenska umetnost, ki sta v 1980-ih in 1990-ih letih doživela pravi boom in ki sta bila neposredna dediča t. i. ameriškega avantgardističnega gledališča podob, rezultat verige kriz dramskega gledališča v drugi polovici XX. stoletja, izhajajoče iz Artaudove radikalne kritike logocentrične tradicije gledališča in predstavljanja, iz njegovega stremljenja (ki ga je delil z Nietzschejem) po tem, da bi ukinil aristotelsko estetiko in njen posnemovalni koncept umetnosti in iz tega izhajajočo »zahodno metafiziko umetnosti« (Derrida). Predvsem pa iz Derridajeve interpretacije Artauda in njegove kritike »dramskega« gledališča, kot jo je razvil v razpravi Gledališče krutosti in zapora predstave in ki je postala osnova za razmišljanja o dramatiki in »gledališču tako po kot 'po' Derridaju« (Fuchs). Osemdeseta in devetdeseta leta je torej tudi v slovenskem prostoru označila dekonstrukcija dramskega gledališča, ki je tekstualno (govorno) zamenjala z vizualnimi in prostorskimi formami in se je že gibala znotraj »postdramskega gledališča«, ki »je postbrechtovsko gledališče« (Lehmann). Linija Brecht – Artaud – gledališče absurda – Foreman – Wilson je v drugi polovici dvajsetega stoletja pripeljala do razumevanja gledališča kot nečesa, kar je onstran drame, npr. v Lyotardovem konceptu »energijskega gledališča«, ki naj ne bi bilo več gledališče pomena, seglo naj bi onstran reprezentacije. 

Sodobno slovensko gledališče zadnjih desetletij prejšnjega stoletja je torej možno in verjetno zelo upravičeno interpretirati skozi več teoretskih konceptov. Se pravi derridajevski in Auslanderjev koncept deteologizacije in drugih konceptov utemeljevanja, ki je zelo blizu Marranci in njenemu konceptu gledališča podob ter Schechnerjevi antropološki teoriji performansa, hkrati pa tudi Lehmannovemu konceptu postdramskega, ki se velikokrat križa z Lyotardovim konceptom energijskega gledališča. Vsi ti koncepti izhajajo iz krize dramskega avtorja in reprezentacije ter so tesno povezani s krizami odnosa med tekstom in uprizoritvijo. V tem smislu je potrebno prebirati tudi Lehmanna in skozenj in skozi zgoraj omenjene (ob teh pa še Miška Šuvakovića) tudi slovensko gledališče zadnjih desetletij 20. stoletja, ki se jim posveča tudi Lehmann.«
Tomaž Toporišič, iz intervjuja za Dialoge, 2004. 

»Proces transformacije sodobnega slovenskega gledališča, ki se je izvršil v letih 1985–1995, je tako mogoče interpretirati kot tlakovanje poti k stopnjujočem se »odmiku od konvencionalne dramaturgije h gledališču, osnovanemu na podobi gibu-glasbi-tekstu-tehnologiji« (Marranca), ki se je odvijalo vzporedno in velikokrat kot reakcija na razpad zgodbe socializma, kot hkratno osvobajanje od literarnega gledališča in ideologije (socializma). Prehod, ki ga je izvršila, je natančno označil Miško Šuvaković kot »prehod od poetike politične umetnosti k umetnosti v dobi kulture. To je prehod od postalthusserjevskih lacanovskih razprav /.../ in simulacije (umetnosti) ideologije totalitarnih sistemov v poznem socializmu k aktualnemu Žižkovemu pojmu ideologije, uporabljenemu za interpretacije in umetniške rekonstrukcije kulture poznega kapitalizma in postsocializma«
(Šuvaković, Negotovost …). 

Močni akcenti hkrati v polje postdramskega in gledališča podob so se najprej najočitneje pojavili v opusih treh režiserjev (rojenih okoli l. 1960), ki so nastopili po letu 1982: pri Vitu Tauferju, Draganu Živadinovu in Tomažu Pandurju. Vsi so izhajali iz prehojene poti velikega maga političnega gledališča začetka desetletja, Ljubiše Ristića, predvsem njegove prelomne predstave iz leta 1980, Missa in a minor.«
Tomaž Toporišič, iz predavanja ob razstavi Razširjeni prostori umetnosti, slovenska umetnost 1985-1995, Moderna galerija. 

O avtorju 

 

Tomaž Toporišič (1962) je dramaturg, esejist, teatrolog in kritik. Magistriral je na ljubljanski Filozofski fakulteti pri prof. Ladu Kralju na temo Razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču 1969-1994. V zadnjem desetletju se je intenzivno ukvarjal s teorijo in prakso sodobnega gledališča, bil med leti 1997 in 2003 programski direktor SMG ter soustanovil festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos. 

Kolofon

TRANSFORMACIJE 14

Slovenska izdaja.

Redna cena: 16.28 EUR

25 % popust za naročnike Maske: 12.21 EUR

Cena vključuje DDV. Poštnina ni vključena v ceno.

Opis publikacije 


252 strani, 170 x 240 mm, 91 čb reprodukcij, broširano