logo

Maska, časopis za scenske umetnosti → Revija Maska

Teater in kulturni boj

Maska - časopis za scenske umetnosti, št. 193–194 (jesen 2018)


Uvodnik: Vsi smo Greta ali boj za preseganje Leviathana


Umetnost je od nekdaj torišče različnih političnih silnic, ki so ob zmanjševanju sredstev povzročile, da se tudi kulturni prostor obnaša čedalje bolj »hobbesovsko« v smislu »človek človeku volk.« Namreč, angleški filozof Thomas Hobbes je leta 1651 v delu Leviathan, ki je vse do danes predmet polemik v strokovnih krogih, sistematično predstavil idejo družbene pogodbe in naravnega stanja, družbo pa predstavil kot konfliktno razdeljeno in s tem utemeljeval absolutistično  oblast. V današnjem času se neotesani nerazsvetljeni absolutisti pasejo po vsem svetu; čedalje manj jih je in čedalje večjo moč imajo, medtem ko se strukturni cinizem zajeda v vse pore javnega in zasebnega življenja. V tem fašistoidnem stanju tudi družbena omrežja dobivajo izrazito disperzno funkcijo; na eni strani postajajo družbena kloaka sovražnega govora, po drugi omogočajo drugačne načine povezovanja in podajanja vsebin kakor tudi akcijo in diseminacijo. Od arabske pomladi je minilo že kar nekaj let, še nekaj časa pa smo morali počakati, da se je svetu »zgodila« šestnajstletna švedska najstnica, avtistka z diagnosticirano obsesivno-kompulzivno motnjo in selektivnim mutizmom. A tudi aktivistka in – umetnica. 

Gibanje »Vsi smo Greta« je v petek, 15. marca 2019, povzročilo »podnebni štrajk« mladih po vsem svetu, v katerem je bilo jasno nakazano, da je boj za okolje boj za našo skupno prihodnost. 64 držav, več kot 600 krajev. Kakor sta v tedniku Mladina zapisala Jure Trampuš in Staš Zgonik [1], je šestnajstletna švedska najstnica Greta Thunberg konec avgusta 2018, v času, ko je na Švedskem potekala predvolilna bitka, hkrati pa se je država utapljala v vročini in gozdnih požarih, pred švedskim parlamentom postavila transparent z napisom Skolstrejk för klimatet (Šolska stavka za podnebje). Namesto da bi v petek odšla v šolo, je začela stavkati, vsak petek je prišla pred parlament. Po nekaj tednih so jo začeli ogovarjati švedski poslanci. Ni se vdala in svojo stavko ob petkih nadaljevala. S svojim bojem in vztrajanjem je povzročila, da danes zanjo ve ves svet. Sama pa, kot je razložila novinarju ameriškega tednika New Yorker, svet vidi drugače, iz druge perspektive, zaradi motnje avtističnega spektra pogosto črno-belo, zato ne more razumeti politične ignorance ob dejstvu, da podnebne spremembe ogrožajo človeštvo.  Greta je šla v boj sama. Danes ni več sama. Vsi moramo postati Greta. 

Vzporedno s tem je številka Maske, ki je pred vami, nastajala več kot leto dni in vesela sem, da bo končno izšla, četudi mi vanjo (zaradi omejenega obsega) ni uspelo vključiti vsega, kar sem želela. Upam, da bosta nekatere vsebine lahko vključili novi urednici, zato se avtorjem, ki jih nisem vključila, javno opravičujem.  Kljub vsemu sem tudi s to številko želela biti široka in aktualna, kar je v revijah in publikacijah na področju sodobne scenske umetnosti težko doseči, saj je pojem »širokosti« relativen. Širokost naj bo torej mišljena kot mednarodna zaslomba za »boje«, ki potekajo na različnih frontah in področjih, in sicer za boje za (z)možnost partikularnega, delnega, obrobnega, preslišanega in za doseganje kontinuitete in razvijanja področja v času izrazitih rezov, ki so nastopili po letu 2008. Dovolj je bilo napisanega o produkcijskih razmerah in o vsesplošnem kaosu in nerešljivosti stvari na tem področju – zato me je tokrat zanimala predvsem linija, na kakšen način posega »stanje stvari« konkretno; tako v posamične scenske »produkte« kot na področje festivalov in njihove politike. Naslovni članek je izjemen članek Bojane Kunst, ki celotni številki daje kontekst in ki boj umešča v konkretni primer »Volksbühne«, zatem sledi lucidno premišljevanje Mojce Puncer o Prvi altruistični predstavi Mareta Bulca, ki vse skupaj postavlja v kontekst javnega prostora. Lilijana Stepančič prispeva zgodovinski komparativistični pogled na Triglava kot na nacionalni simbol in nas popelje po uporabi tega simbolnega mesta v umetniških praksah. Premislek Magdalene Germek glede poetičnega branja predstave Metamorfoze št. 4: Črne luknje Bare Kolenc ponuja vpogled, kam vse lahko misel gledalke/premišljevalke pelje in kakšen »okus« lahko določena predstava pusti. Sledijo: aktivistična recenzija festivala Teatertreffren Blaža Gselmana, kritična opredelitev Kunstenfestivala Alje Lobnik ter vpogled v lanskoletno podelitev evropske gledališke nagrade, ki ga prispeva Ana Perne, ter globinski premislek Sama Oleamija ob Festivalu Spider 2017 skozi »oči« predstave Hiša avtorja Mateja Kejžarja.  Morda velja ob tem omeniti tudi potencial vseh drugih predstav, ki jih imam v mislih, da bi jih kmalu v prihodnosti morali še bolj razmotriti, kot je denimo predstava 6 v režiji Žige Divjaka, ki dejansko odpira prostor diskurzivnega boja za vidnost širših družbenih anomalij in akutnih ran. V tem smislu naj boj (p)ostane – boj za različne poglede, samosvoje premisleke, za odprtost, za skupnost, za pravičnost, za preseganje Leviathana. Vsi smo Greta. 


Andreja Kopač


[1] Trampuš, Jure, Zgonik, Staš: »Vsi smo Greta«, Mladina, št. 10,  8. 3. 2019.  Dostopno na: https://www.mladina.si/189959/vsi-smo-greta/. (17. 3. 209)

MASKA št. 193-194

JESEN 2018 

TEATER IN KULTURNI BOJ 

Dr. Bojana Kunst: 
PRIMER VOLKSBÜHNE: GLEDALIŠČE IN KULTURNI BOJ 

Dr. Mojca Puncer:
O PRVI ALTRUISTIČNI PREDSTAVI  MARETA BULCA, (NE)MOŽNOSTI(H)  ALTERNATIVE IN OPOMBA K DRUŽBENI KOREOGRAFIJI LJUBLJANE 

Lilijana Stepančič: 
TROJANSKI  KONJ TRIGLAV SKUPINE OHO  KOT ANTISPOMENIK MOGOČNEGA NACIONALNEGA SIMBOLA IN NJEGOVE ANTIREKONSTRUKCIJE   

Magdalena Germek: 
ALI SO ČRNE LUKNJE DEJANSKO ČRNE 

Blaž Gselman: 
THEATERTREFFEN 2018: SAMOZADOSTNOST LIBERALNEGA POGLEDA 

Alja Lobnik: 
KUNSTENFESTIVALDESARTS 2018: TRG IN/ALI HETEROTOPIJA - RAZŠIRJENA LOGIKA FESTIVALSKEGA DELOVANJA IN NEKATERI VSEBINSKI POUDARKI 

Ana Perne: 
IME ČESA JE EVROPSKA NAGRADA GLEDALIŠKE STVARNOSTI? 

Samo Oleami: 
PO PAJKOVI SLEDI: ARHITEKTURA HIŠE IN POHODNA OPREMA

MASKA Časopis za scenske umetnosti
Ustanovljen 1920 
Letn. XXXIII, št. 193–194 (jesen 2018) 

ISSN 1318-0509 

Izdajatelj: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost | Metelkova 6, 1000 Ljubljana, Slovenia | Telefon / Phone: +386 1 4313122 | Fax: +386 1 4313122 | E-pošta / E-mail: info@maska.si | www.maska.si | Za založnika: Janez Janša 

Odgovorna urednica: Andreja Kopač | Uredniški odbor: dr. Gregor Moder, dr. Mirt Komel, dr. Bara Kolenc, Janez Janša, dr. Nenad Jelesijević, dr. Andreja Kopač, Nika Leskovšek, Rok Vevar.  

Dizajn in prelom: Špela Razpotnik  | Prevodi: Sonja Benčina,  Špela Bibič Slovenska lektura: Tatjana Capuder | Angleška lektura: Sonja Benčina, Špela Bibič | Tisk: Cicero | Naklada: 400 

Cena dvojne številke (za Slovenijo): 10 € | Cena trojne številke (za Slovenijo): 12 € |  Cena četverne številke (za Slovenijo): 15 € | Letna naročnina na šest (6) številk za posameznike v Sloveniji: 30 €, letna naročnina na šest (6) številk za institucije v Sloveniji: 40 € (v ceno sta vključena DDV in poštnina) | Poslovna sekretarka: Polona Calderera | Distribucija in naročnina: polona.calderera@maska.si | Transakcijski račun: 02010-00165250861

Pri objavi fotografij in drugih vizualnih materialov se trudimo poiskati vse imetnike avtorskih pravic, kar pa nam ne uspe vedno. Avtorje prosimo, da kontaktirajo uredništvo.  

Masko leta 1920 ustanovi Ljubljanski pododbor Udruženja gledaliških igralcev Kraljevine SHS. Leta 1985 Zveza kulturnih organizacij Slovenije obudi njeno izdajanje pod imenom Maske. Leta 1991 Maska ponovno dobi izvorno ime in soustanovitelja: Institutum Studiorum Humanitatis. 

Dosedanje glavne in/ali odgovorne urednice in uredniki: Rade Pregarc (1920–21), Peter Božič & Tone Peršak (1985–90), Maja Breznik (1991–93), Irena Štaudohar (1993–98), Janez Janša (1998–2006), Katja Praznik (2007–2009) & Maja Murnik (2011). 

Po 7. točki 25. člena ZDDV je davek na časopis obračunan po stopnji 9,5 %.

Revijo sofinancira Javna agencija za knjigo RS. 

Izdano s finančno pomočjo TANZFONDS ERBE.