logo

Maska, časopis za scenske umetnosti

Dvojniki in njihova telesa

Vsi dvojniki, ki jih ustvarimo z delom s telesom, z govorjenjem, pisanjem ali razmišljanjem o njem, potencialno spremenijo naša fizična telesa. Pravzaprav je naše telo v družbi dvojnikov v trenutku, ko vstopi v ta svet, ker dejanja govora, imenovanja, razmišljanja, sklepanja itn. pripisujejo pomen telesu in s tem že takrat učinkujejo nanj. Ne obkrožajo ga le razni dvojniki, ki naseljujejo medije in jih v prvi vrsti proizvajajo (video)kamere. Ko pišemo o njem, je materialno telo, ki je vselej že v procesu, da postane drugo (telo), nujno zgrešeno telo (kar lahko trdimo tudi o njegovi pojavitvi na slikah). Ker načini mišljenja o telesu in načini, kako telo je, neposredno vplivajo drug na drugega, biti telo implicira temeljni paradoks: čeprav je nedvomno materialno, je hkrati predmet stalnega raztelešanja. V razmišljanjih o telesu se to ponavadi obravnava kot telo čutov, ki služi kot referent pomena. V svojem iskanju znakov in smisla si telo nastavi past, je napisal Jean-Luc Nancy, in se popolnoma zaplete vanjo. Kakor hitro pišemo, mislimo ali govorimo o telesu, a tudi če delamo z njim, gre za proizvodnjo dvojnikov. Ti dvojniki – enkrat predstavljeni v določenem diskurzu ali predstavi – tako vrvijo skozi različne kontekste, prostore ter misli in imajo lahko velik vpliv na materialno telo za nazaj.

Kakšna telesa imajo vsi ti dvojniki, ki nas obkrožajo? Ali jih lahko uzremo v določenih predstavah, v določenih tekstih?

 

Ta skupna številke MASKE in spletnega časopisa Corpus je posvečena petim raznovrstnim tekstom, ki se ukvarjajo z analizo in ustvarjanjem dvojnikov kakor tudi z njihovimi političnimi implikacijami oziroma političnimi implikacijami njihove proizvodnje. Pričujoča številka vsebuje tudi dve kritiki predstav, ki sta bili nedavno premierno uprizorjeni. Eseji so bili objavljeni že na spletu na www.corpusweb.net v okviru specifičnih tematskih fokusov. Izbrani so bili zaradi svoje relevantnosti v povezavi z dvojniki naših teles ter telesi teh dvojnikov in so zbrani v pričujoči številki ob tej novi konceptualni niti – v angleškem in slovenskem prevodu.

Kot označevalec in označenec v enem so naši dvojniki in njihova telesa družbeni konstrukt, vpleten v razne komunikacijske igre, na katere vse bolj vpliva logika posla in trgovine, v katero so vložena naša življenja, kar so nam natančno pripravile naše prejšnje generacije.

Boyan Manchev, filozof in teoretik kulture, izpostavi, da telo postaja predmet mode in pridobiva značaj nenehnega potrošniškega kapitalizma – taka je njegova teza – in tako ni več produktivno, pač pa performativno. V svojem eseju o sprevrženosti trenutne faze kapitalizma, v kateri oblike življenja postanejo novo blago, razloži, zakaj ples dobi pomembno vlogo v odporu totalizaciji trga in v dekonstrukciji ideje stalno permutabilnih in spremenljivih teles.

Rabih Mroué, pisatelj, režiser, performer in vizualni umetnik, rojen v Beirutu, v svojem tekstu »Mučenikovo telo« pokaže, kako fiktivni konstrukt telesa (v tem primeru trupla) neposredno vpliva na dejanske dogodke in kako ustvarjanje dvojnika vodi k nadaljnjemu toku zgodovine v določeni smeri. Zanimiva zgodba o Libanoncu, ki odkrije kip v čast svojemu mučeništvu, razkrije neposredno povezavo med političnimi rituali in dojemanjem telesa – naj bo mrtvo ali živo. Poveličevanje smrti in pripisovanje dodatne simbolne vrednosti ima velik vpliv na samo singularno eksistenco nekoč neznanega zapornika. Ozadje Mrouéjevega eseja je konfliktna situacija med Palestino in Izraelom. Napisan je bil leta 2004, a je na žalost še vedno aktualen.

Ločitev imena od njegovega nosilca je glavno vprašanje v tekstu Helmuta Ploebsta, ki razmišlja o performativnem potovanju imen, ki nosijo (odsotnost) telesa v razna območja pomena in diskurzivne kontekste. V tem eseju, ki je bil izvirno napisan za serijo tekstov o fantomih, analizira, kako ta prikazenska prisotnost imen – najabstraktnejših označevalcev teles – postane igrišče, ko pride do uporabe psevdonimov. Telesa kot znaki v semiotični džungli in znaki kot (označujoča) telesa – medtem ko se Ploebst, teoretik plesa/performansa in raziskovalec, dotakne in zabriše fiktivni prag med materialnim telesom in njegovim emblematičnim obstojem kot imenom, je bojevnik v filozofski pesnitvi Marcusa Steinwega »7 figur« označen kot brezimni in brezoblični subjekt. Filozof Marcus Steinweg predstavi tipologijo singularnosti, ki naseljujejo »dejanski labirint življenja«, kar bi lahko videli ne kot poskus pisanja o telesih, pač pa pisanja telesa.

Z analiziranjem strategij iznakaženja v raznih performansih v zadnjih 15 letih nas Krassimira Kruschkova, vodja Centra za teorijo pri dunajskem Tanzquartier Wien, spodbuja, da telo beremo v nasprotju z njegovo naravo. Sposodi si lingvistični termin, da bi vzpostavila »anagramsko telo« kot besedno figuro, ki ji omogoča, da doume dekonstrukcijske postopke v številnih umetniških projektih.