Premiki sodobnega plesa I

MASKA,  letn. XXVIII, št. 159–160 (zima 2013)

Zadnjo dvojno številko Maske v letu 2013 skoraj v celoti posvečamo plesu. Prvi pogovori o stiskah sodobnega plesa so znotraj aktualnega Maskinega uredništva stekli že marca 2012, pred skoraj natanko letom dni pa so nastali tudi prvi osnutki za pričujočo številko in zrasla je odločitev, da sodobnoplesno problematiko obdelamo temeljito in sistematično. Skozi dolge in na moč inspirativne pogovore s članoma uredništva ter prijateljema Rokom Vevarjem in Andrejo Kopač se je postopoma izkristaliziral fokus našega motrenja, razumevanja in branja plesa skozi družbene kontekste. Zastavili smo si ambiciozno nalogo izrisati poglede na sodobni ples iz različnih perspektiv: zgodovinske, izobraževalne, infrastrukturne, performativne, kuratorske, produkcijske, teoretske, konceptualne, interpretacijske …, ki bi bile rizomatsko vpete v medžanrske in mednarodne prehode. Ob naročanju člankov in intenzivnem delu z avtorji se je nabralo toliko gradiva, da sem ga bila primorana razdeliti in razširiti na dve dvojni številki.

Aktualno številko najprej otvarjata dva odlična prispevka z mednarodne konference »Electronic Literature and New Media Art«, ki ju v Maski objavljamo pod krovnim naslovom Politike novih medijev. Tematske strani pa tokrat prinašajo pregleden članek Andreje Kopač o problemih notacije plesa skozi čas, intervju s programskim vodjo obsežnega in celostno zastavljenega izobraževalnega programa Tanzplan Deutschland (2005–2010) Ingom Diehlom, študijo Katje Legin o avtonomnih plesnih praksah in studijskem ustvarjanju plesa, ki ne rezultirajo nujno tudi v zaključenih produkcijah oz. predstavah in predstavljajo svojevrstno nadaljevanje ameriških plesnih avantgard 60. let 20. stoletja (Steve Paxton, Deborah Hay). V slovenskem prostoru se s tovrstnimi raziskovalnimi praksami danes intenzivno ukvarjajo različni umetniki, kot so Jurij Konjar, Mala Kline, Tomi Janežič in Gregor Kamnikar; njihovo delo, ki ga ni tudi mogoče ukalupiti v razpisne obrazce za sofinanciranje kulturnih projektov in programov mestnih občin, države in Evropske unije, pa ostaja večinoma nereflektirano, slabo raziskano in ne(p)opisano. S podobnimi vprašanji sta povezana tudi prispevka Stefana Apostoloua-Hölscherja in Danae Theodoridou. Oba avtorja se posvečata možnim alternativam sodobnim produkcijskim pogojem in procesom, ki jih sicer diktirajo neoliberalna kapitalska razmerja. Teoretski razmisleki o(b) alternativnih umetniških strategijah, kot so everybodystoolbox in Performing Arts Forum ter projektu Brouillon francoskega plesalca in koreografa Borisa Charmatza iz Musée de la danse afirmirajo izrazito odprte, nove, participatorne modele produkcije in kuratorstva. Naša sklepna rubrika Kritika brez pridevnikov tokrat prinaša recenziji dveh odličnih knjig: A Choreographer's Score belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker ter plesne teoretičarke in muzikologinje Bojane Cvejić izpisuje detajlni vpogled v štiri zgodnje koreografije ene najreferenčnejših sodobnoplesnih skupin Rosas, zbornik Parallel Slalom, ki sta ga uredila Bojana Cvejić in Goran Sergej Pristaš, pa prinaša niz esejev zelo različnih avtorjev, umetnikov in teoretikov, ki so na številnih primerih vzhodnoevropskih eksperimentalnih umetniških praks premišljevali možne emancipatorne strategije plesa skozi čas.

Kot že rečeno, se bo naša široko zastavljena tema o premikih sodobnega plesa prelila tudi v naslednjo dvojno številko Maske, ki bo izšla čez tri mesece. V njej se bomo osredotočili na obsežen korpus vprašanj, povezanih z zgodovinjenjem, arhiviranjem in interpretacijo dokumentov plesne zgodovine ter premišljevali o fenomenu festivalizacije produkcijskih teritorijev. Verjamem, da bomo z objavo nekaterih novih podatkov in še neznanih, na novo odkritih dejstev in dokumentov iz zgodovine sodobnega plesa na Slovenskem spodbudili njegove nadaljnje raziskave in morda tudi umetniške interpretacije.

Amelia Kraigher