logo

Maska, časopis za scenske umetnosti

ESTETIKA REVOLUCIJA

Maska - časopis za scenske umetnosti, št. 183–184 (poletje 2017)


Prizori sveta


Pričujoča številka Maske je posvečena delu Jacquesa Rancièra in razpravam, ki jih odpira njegova specifična obravnava »čutnega tkiva in oblik umljivosti«, ki vzpostavljajo svet umetnosti in sooblikujejo koordinate sveta, v katerem živimo. Nastala je na podlagi konference Estetski režim umetnosti: razsežnosti Rancièrove teorije, ki smo jo ob izidu slovenskega prevoda Rancièrove knjige Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti organizirali Zavod Maska, Slovensko društvo za estetiko in Knjigarna Azil med 26. in 28. novembrom 2015 v Ljubljani. Konferenco sta zaznamovala tudi Rancièrov obisk in njegovo predavanje (prav tako ga objavljamo v pričujoči številki) v Cankarjevem domu v okviru Slovenskega knjižnega sejma.


Aisthesis obravnava transformacije, ki so od konca 18. stoletja naprej omogočile vzpostavitev umetnosti kot »sveta zase«. Ta svet določa posebna sfera čutnega izkustva, »sensorium izjeme«, v kateri se razpustijo nasprotja med mislijo in čutnostjo, formo in materijo, aktivnostjo in pasivnostjo. Določajo pa ga tudi načini razumevanja te sfere in materialni pogoji, ki jo omogočajo. Vse to oblikuje estetski režim umetnosti, ki revolucionira načine proizvajanja, izkušanja in razumevanja umetniških praks ter jih združi pod edninskim, singularnim pojmom Umetnosti.


Toda ta avtonomizacija umetnosti poteka kot proces heteronomizacije. Umetnost se kot samostojno področje pojavi takrat, ko izginejo vnaprejšnji kriteriji, ki omogočajo definiranje praks posameznih umetnosti. Umetnost se, paradoksno, kot svet zase vzpostavi tako, »da zabrisuje specifičnosti, ki so določale umetnosti, in meje, ki so jih ločevale od prozaičnega sveta«. Svet umetnosti je tako svet z zabrisanimi mejami, v katerega lahko načeloma vstopi karkoli.


Od tod izhaja, da estetski režim umetnosti sovpada z »demokratizacijo čutnega izkustva«, kar implicira določeno politiko estetike. Ne le, da umetnost kot svet zase ne prinaša elitistične odtujitve, prav tako tudi ne implicira izolacije v slonokoščenem stolpu. Estetska distanca omogoča demokratizacijo, ki posega v delitev čutnega, s tem pa tudi v red, ki telesom določa njim primerno mesto v skupnosti. Tu se politična dimenzija estetike sreča z estetsko dimenzijo politike. Zato prizori, zbrani v knjigi Aisthesis, korespondirajo s prizori iz delavskega življenja v 19. stoletju, ki jih je Rancière trideset let prej zbral v Nočeh proletarcev – s prizori revolucionarne transformacije čutnega izkustva delavcev.


Umetnost lahko kot samostojni svet z zabrisanimi mejami obstaja zato, ker ga konstituira polje aisthesis, ki določa tudi koordinate skupnega sveta, v katerem živimo. Svet namreč ni ontološka kategorija totalitete, temveč zgodovinsko določena kategorija izkustva. Svet torej konstruirajo fikcije. Razmerja med vidnim in nevidnim, razporeditev možnosti in nemožnosti, kategorije časovnosti in naracije so fiktivne oblike, ki določajo izkustvo in razumljivost skupnega sveta in njegovih delitev.


Oblike fikcije, ki določajo konstrukcijo sveta, tvorijo predmet Rancièrovega dela onstran disciplinarnih delitev na estetsko in politično teorijo, zgodovinopisje itd. Njegovo delo je posvečeno predvsem »konstruiranju sfere umljivosti«, ki bi zmogla zajeti zgodovinske in sodobne prizore, v katerih lahko prepoznamo »egalitarno moč«, ki suspendira delitve in demokratizira čutno izkustvo. Umetniški prizori, v katerih lahko razbiramo to egalitarno moč, razveljavljajo delitve v čutnem, razdirajo okvire celote in prekinjajo narativne loke. A čeprav posegajo v isti čutni red, estetske oblike enakosti niso neposredno prevedljive v politične ustreznice. Rancièrovo delo kaže, da je estetska distanca, ki umetnosti daje njeno politično moč, obenem načelo, ki preprečuje njen neposredni politični učinek.


Čutne mikrodogodke, ki konstituirajo prizore estetskega režima umetnosti, pogosto najdemo v delnih objektih: v okrnjenih kipih ali kipih posameznih telesnih delov, slikarskih prizorih v modernem romanu, figurah, ki združujejo nepodobne elemente itd. V kakšnem odnosu do skupnega sveta so lahko ti obrobni pojavi? Ravno ker je okrnjen, se Herkulov torzo »razrašča v mnoštvo neznanih teles«, Baudelairova pesem v prozi predstavlja »prizor, ki zadošča za ves svet«, Rodinovi kipi rok pa po Rilkeju sledijo umetniški nalogi »iz najmanjšega dela ene stvari narediti cel svet«. Prizori se povezujejo v metonimični niz čutnih dogodkov in kot trenutki vsebujejo moč, da spočnejo neki drugi čas in na novo spletajo čutno tkivo sveta.


Že Adorno je pojasnjeval moderno umetniško delo kot odtujen fragment, v katerem pride do izraza (ne)resnica celote. Pomagal si je z nekoliko predelanim Leibnizevim konceptom monade brez oken: monada prekinja reprezentacijsko razmerje umetniškega dela do sveta, zato pa lahko v njeni odmaknjenosti razbiramo neko resnico o svetu, njegovo disharmonijo. Po Rancièru pa umetniško delo ni zaprta monada, ki varuje resnico, temveč okvir, v katerem se ponovno prepletejo čutne tkanine, ki tvorijo svet. Za njegovo reinterpretacijo umetniške modernosti bi bila zato morda primernejša konceptualna metafora okna brez monade. Estetska revolucija ni več definirana s prekinitvijo z reprezentacijo, ampak z ukinitvijo njenih omejitev: zrušijo se načela, ki so razlikovala visoke in nizke snovi ter jih povezovala z visokimi in nizkimi formami v skladu s predpostavljeno družbeno hierarhijo. Estetski objekti in prakse niso več definirani z dialektiko alienacije in izraza, ampak s singularnim uokvirjenjem sveta, skozi katero poteka razpuščanje oziroma redefiniranje delitev v čutnem. Distanca, ki estetski objekt loči od sveta, prvega ne naredi za spomenik disharmoniji slednjega, ampak za izločen fragment, iz katerega je mogoče razviti drugačno konstrukcijo skupnega sveta.


S problemom nastanka sveta umetnosti kot sveta zabrisanih meja, z vprašanji delitev v čutni konstrukciji skupnega sveta in intervencij, ki vzpostavljajo sfero demokratiziranega čutnega izkustva, se vsak po svoje ukvarjajo tudi prispevki v pričujoči številki Maske. Rancièrovo predavanje v Ljubljani nam na nov način predstavi razsežnosti estetske revolucije, intervju z njim pa dodatno osvetli in kontekstualizira njegove teze. Prispevek Bruna Besane natančno analizira Rancièrovo idejo političnosti umetnosti, ki temelji ravno na prekinitvi razmerja umetnosti do politike. Besedilo Roka Benčina raziskuje metaforično in metonimično konstitucijo egalitarnega prizora, ki na novo uokviri svet. Članek Stevena Corcorana razčleni demokratično logiko fikcije, ki jo po Rancièru najdemo v moderni literaturi. Andrej Šprah razmišlja o možnostih filmske obravnave izkustva migrantov, izključenih iz dane konstrukcije skupnega sveta. Natalija Majsova raziskuje filmske implikacije razširitve sveta na vesolje. Ivana Perica analizira Rancièrovo delo s pomočjo koncepta hibridnosti kot združitve svetov. Lev Kreft piše o socialističnih vidikih popularne književnosti 19. stoletja.


Rok Benčin

Kazalo

Maska 185–186
JESEN 2017   

ESTETSKA REVOLUCIJA   

Jacques Rancière: ESTETSKA REVOLUCIJA  

Steven Corcoran: IZGUBLJENA NIT STRATEGIJE: LORD JIM, JACQUES RANCIÈRE IN SANJANJE  

Rok Benčin: METAFORIČNA IN METONIMIČNA ENAKOST: OD RETORIKE DRUŽBE DO ESTETIKE POLITIKE  

Bruno Besana: FIKCIONIRANJE NERAZUMEVANJA: KONSTRUKCIJA LOČEVANJA V DELU JACQUESA RANCIÈRA  

Andrej Šprah: BEGUNSKO VPRAŠANJE V OSRČJU POLITIČNEGA FILMA  

Pia Brezavšček, Saška Rakef Perko: »NE SMEŠ BITI OBSEDEN Z IDEJO, DA MORAŠ OB VSAKI STVARI IN V VSAKEM TRENUTKU INTERVENIRATI.«: INTERVJU Z JACQUESOM RANCIÈROM  

Natalija Majsova: ČE KINEMATOGRAFSKO ESTETIKO PREMESTIMO V VESOLJE: VESOLJE KOT SLUTNJA IN PAPIRNATI VOJAK  

Ivana Perica: HIBRIDNOST: RAZPRAVLJANJE O RANCIÈRU S POMOČJO AVSTROMARKSIZMA  

Lev Kreft: DANDYJEVSKI SOCIALIZEM

MASKA Časopis za scenske umetnosti 
Ustanovljen 1920 
Letn. XXXI, št.. 183–184 (poletje 2017) 

ISSN 1318-0509 

Izdajatelj: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost | Metelkova 6, 1000 Ljubljana, Slovenia | Telefon: +386 1 4313122 | Fax: +386 1 4313122 | E-pošta: info@maska.si | www.maska.si | Za založnika: Janez Janša 

Urednica: Amelia Kraigher | Uredniki pričujoče številke: dr. Rok Benčin, Steven Corcoran, Amelia Kraigher | Uredniški odbor: Nika Arhar, Pia Brezavšček, Janez Janša, dr. Nikolai Jeffs, dr. Nenad Jelesijević, dr. Andreja Kopač, dr. Bojana Kunst, Nika Leskovšek, Gašper Malej, Rok Vevar | Mednarodno uredništvo: dr. Daniela Hahn, dr. Stefan Apostolou-Hölscher, dr. Thomas Irmer, mag. Martina Ruhsam, André Schallenberg 

Dizajn in prelom: Ajdin Bašić, Iztok Kham | Slovenska lektura: Tatjana Capuder, Amelia Kraigher, Gašper Malej | Angleška lektura: Steven Corcoran | Tisk: Cicero | Naklada: 400 

Cena dvojne številke (za Slovenijo): 10 € | Cena trojne številke (za Slovenijo): 12 € |  Cena četverne številke (za Slovenijo): 15 € | Letna naročnina na šest (6) številk za posameznike v Sloveniji: 30 €, letna naročnina na šest (6) številk za institucije v Sloveniji: 40 € (v ceno sta vključena DDV in poštnina) | Poslovna sekretarka: Polona Calderera | Distribucija in naročnina: polona.calderera@maska.si | Transakcijski račun: 02010-00165250861 

Pri objavi fotografij in drugih vizualnih materialov se trudimo poiskati vse imetnike avtorskih pravic, kar pa nam ne uspe vedno. Avtorje prosimo, da kontaktirajo uredništvo.  

Masko leta 1920 ustanovi Ljubljanski pododbor Udruženja gledaliških igralcev Kraljevine SHS. Leta 1985 Zveza kulturnih organizacij Slovenije obudi njeno izdajanje pod imenom Maske. Leta 1991 Maska ponovno dobi izvorno ime in soustanovitelja: Institutum Studiorum Humanitatis.  

Dosedanje glavne in/ali odgovorne urednice in uredniki: Rade Pregarc (1920–21), Peter Božič & Tone Peršak (1985–90), Maja Breznik (1991–93), Irena Štaudohar (1993–98), Janez Janša (1998–2006), Katja Praznik (2007–2009), Maja Murnik (2011) & Amelia Kraigher (2012–2017). 

Po 7. točki 25. člena ZDDV je davek na časopis obračunan po stopnji 9,5 %.

Revijo sofinancira Javna agencija za knjigo RS.  

Ilustracija na naslovnici: Teja Kleč