logo

Produkcije → Scenska

ZID OBJOKOVANJA

Zakaj nas je sram, ko nas nekdo vidi, da se razjočemo? Kakšna je kultura, ki nas sili v skrivanje lastnih čustev? Zakaj politiki in estradne zvezde jočejo v javnosti samo takrat, ko jim to v scenariju javnega nastopa zapišejo svetovalci za odnose z javnostmi? Zakaj je umetnost vedno bolj hladna, spektakularna in se gledalčevih čustev loteva s preverjenimi triki, ki na stereotipni način delujejo na gledalčeva čustva? In zakaj se sodobna umetnost izogiba ukvarjanju z gledalčevimi najbolj intimnimi čustvi?

Zid objokovanja se loteva kulturnega tabuja sodobne družbe tako, da gledalce vabi, da se razjočejo. V dveh marčevskih tednih bodo prebivalci in obiskovalci Novega mesta imeli možnost vstopiti v prostor namenjen jokanju in zbiranju solz. Kakšna bi bila

sodobna mesta, če bi poleg javnih lokalov, javnih stranišč in javnih hiš v njih obstajali lakrimatoriji – prostori, kjer bi se posameznik lahko v miru razjokal?

Zid objokovanja je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je referenca na jeruzalemski Zid objokovanja (oz. Zahodni zid), mitsko mesto židovske religije in kulture. Zid objokovanja je del zunanjega dela obzidja porušenega jeruzalemskega templja. Židje so se skozi zgodovino začeli zbirati na molitvi ob Zahodnem zidu. Vera jim nalaga, da morajo vsaj enkrat v življenju obiskati tempelj. Toda že v samem imenu Zid objokovanja je vpisana zmota. Evropejci so z napačnim tolmačenjem židovske molitve mislili, da Židje prihajajo jokat pred zid in tako je zid dobil ime. Novomeški izvedba  je bila sezidana iz ledenih blokov. Postavljen v javni prostor v poznem zimskem času, se je s približevanjem toplejših pomladanskih temperatur topil. Dobesedno se je razjokal, se utopil ter izginil v lastnih solzah. Od gledalca tako ne pričakuje nič, ker za njega naredi prav to, kar je vpisano v imenu – zid joče.

 

Drugi del Zidu objokovanja se nanaša na intimni performans joka. Janez Janša je predelal instalacijo – predstavo spomina za enega obiskovalca, ki jo je z naslovom Kabinet spominov leta 1998 ustvaril Emil Hrvatin. Prizorišče joka, oziroma prizorišče solzedajalske akcije je sestavljeno iz treh lakrimatorijev: individualnega, v katerem se posameznik poskuša razjokati na osnovi osebnega spomina, kolektivnega, v katerem gledalec izbira med posnetki, ki ga lahko pripravijo do joka ter fiziološkega, kjer se razjoče ob pomoči dražila. Gledalec sam preizprašuje lastna čustva in spomin ter spomin na znane lokalne in svetovne dogodke. Nihče ga pri tem ne gleda. Gledalec postane terminalni gledalec: ustvarjalec, izvajalec in priča hkrati.

 

apt.jpg         mzk_logo.jpg     

 

   onm.jpg       logo_mol.jpg          krka_jpg.jpg

 

 

  

,,,,,,,,,,,,,

,,,,,,,,,,,,,

Podrobno

Avtor: Janez Janša
Oblikovanje in izdelava zidu objokovanja: Miro Rismondo
Oblikovanje lakrimatorijev: Peter Šenk
Montaža filmov: Darko Herič, Brian McKenna
Producentki: Jasna Dokl (APT), Tina Dobnik (Maska)
Oblikovanje in izdelava očal: Boštjan Poljšak, Matjaž Izlakar
Oblikovanje špice: Gašper Brezovar
Grafično oblikovanje: Sandra Hrovat
Izdelava lakrimatorijev: Janez Šporar
Fotografija: Borut Peterlin

Tehnični vodja: Simon Žižek
Tehnična ekipa: Jana Vovk, Gašper Brezovar, Boris Bukovec

Produkcija:
APT Novo mesto
Maska Ljubljana
Huis en Festival a/d Werf, Utrecht, Nizozemska
S podporo Mestne občine Novo mesto


 

Dogodki
— 17-03-2010 : Zid objokovanja
Knjižnica Milana Jarca, Novo mesto
Janez Janša


— 25-05-2011 : Zid objokovanja
Huis en Festival a/d Werf, Utrecht, Nizozemska
Maska & Huis en Festival a/d Werf


— 15-12-2012 : Zid objokovanja - instalacija & predavanje
Brut - Künstlerhaus, Dunaj (Avstrija)
Brut