logo

Produkcije → Scenska

Spomenik G2

"Štihovega Spomenika sem se lotil zelo resno, vendar sta me precej motila tradicionalna zgradba komada in njegova angažiranost. /.../ Hotel sem, da stvari, ki so v tekstu, pridejo na dan fizično, ne pa verbalno. /.../ Od sedemdesetih strani teksta je ostalo devet stavkov, ena pesmica in nekaj krikov. Avbljeva je skozi dialektiko dvanajstih poz odigrala vsebino celotnega Štihovega komada."
(Dušan Jovanović, vir: Tomaž Toporišič: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, Maska, 2004)

Predstava Spomenik G je ena kultnih predstav slovenske gledališke neoavantgarde. Nastala je po dramski predlogi Bojana Štiha in v režiji Dušana Jovanovića in pomeni prelom v razumevanju gledališke govorice. Veno Taufer, pesnik in gledališki kritik je predstavo označil kot »doživetje totalnega teatra«. V njej se je »ritmično zvočna plast zlila z ekspresivnostjo giba, igralkinega glasu, grleno artikuliranega zvoka. Prvikrat se je na slovenskem odru zgodila predstava, ki je na radikalen način zanikala tekst kot literaturo in ga spet ustvarila kot gledališče«, je zapisal v oceni, in presodil, da je bila »igralski avtor režiserjeve teatrske vizije Jožica Avbelj«. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2001 Jožici Avbelj pa je strokovna žirija nagrado utemeljila z: »Režiserjevo oblikovanje totalnega teatra je temeljilo v odpiranju celovitega igralčevega izraznega potenciala. Slovenskemu gledališču je dalo igralko, ki je spregovorila s telesom, z ritmičnim drhtenjem in valovanjem osvobojene in umetniško oblikovane izraznosti človeka kot psihofizičnega bitja. Ta govorica je bila gledališko sveža, silovita«. Jožica Avbelj je z njo osvojila nagrado Sarajevskega festivala eksperimentalnih odrov ter svojo prvo Borštnikovo diplomo in nagrado. Suvereno se je uveljavila kot sodobna igralka s samosvojimi izraznimi sredstvi: njena igra je vselej intenzivna, utemeljena v smiselnem povezovanju govorice gibov in glasov senzibilno izrisuje pretresljivo krhkost in ranljivost upodabljanih likov, jih barva s čutnostjo.

Janez Janša je po uspešni in odmevni rekonstrukciji kultne predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (posebna nagrada festivala BITEF v Beogradu, mednarodna gostovanja še na Dunaju, v Bruslju, Bukarešti in Čedadu), rekonstruiral tudi Spomenik G, na povsem drugačen način. Dušan Jovanović je z Jožico Avbelj obnovil originalno predstavo, hkrati pa  na odru poteka rekonstrukcija pod režijo Janeza Janše s plesalko mlajše generacije, Tejo Reba.

 
,,,,

,,,,

Kolofon: 

Režiserja: Janez Janša, Dušan Jovanović
Nastopajoči: Jožica Avbelj, Matjaž Jarc/Lado Jakša, Boštjan Narat, Teja Reba
Scenografija: Janez Janša
Lučno oblikovanje: Andrej Koležnik.
Dramaturg in asiststent režije: Samo Gosarič
Glasba: Matjaž Jarc
Producentka: Jedrt Jež Furlan

Predstava je nastala v koprodukciji Maske Ljubljana in MGL.

Spomenik G2 je del mednarodnega projekta What to Affirm? What to Perform?, v katerem Maska sodeluje s Centrom za dramsko umetnost iz Zagreba, Nacionalnim centrom za ples iz Bukarešte ter dunajskim Tanzquartierjem. Projekt financirata fundaciji Allianz in European Cultural Foundation.)

   

Tehnične zahteve:

— PDF

Iz kritik originalne predstave:

"Dušan Jovanović je v tej predstavi ukinil tistega posrednika med igralčevim telesom in njegovo igro, ki mu pravimo intelekt oziroma ratio. /.../ Dušan Jovanović in Jožica Avbelj sta /.../ dosegla izključitev racionalnega ali pa zavestnega dela, /.../ pri čemer jima je bilo v največjo pomoč ravno besedilo, reducirano na pomenske znake oziroma na zvočno maso, ki sta jo glede na spremenjeno strukturo tudi pomensko zvočno interpretirala."
(Peter Božič)

"V prvi fazi (predstava) skušenj korektno izhajala iz Štihovega udarnega kulturno-politično-kritičnega satiričnega hepeninga", potem pa "postopoma eliminirala literarno predlogo, reducirala nastopajoče, dokler ni ostala pri vrsti iztrganih, samostojnih stavkov (docela nevtralnih fragmentov iz Štihovega besedila), iz katerih je komaj mogoče prepoznati predlogo ..." (Andrej Inkret: Milo za drago).
Vir: Tomaž Toporišič: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, Maska, 2004