logo

Produkcije

dress code: Plamen, 21'

V začetku leta 2013 je Bolgarijo zajel največji val protestov od leta 1989. Na tisoče Bolgarov po vseh večjih mestih, razjarjenih zaradi visokih računov za elektriko in ogrevanje, je šlo na ceste. Poleg vsakodnevnih množičnih demonstracij, cestnih blokad in spopadov s policijo je proteste zaznamovala še vznemirljiva posebnost, ki je bolgarska zgodovina dotlej ni poznala. Iz protesta se je vsaj sedem bolgarskih državljanov zažgalo. Eden med njimi je bil Plamen Goranov, sedemintridesetletni gradbinec in umetnik iz Varne ob Črnem morju. Plamen je svoj zadnji in usodni protest izpeljal 20. februarja 2013. Številni verjamejo, da njegovi odločitvi ni botrovala finančna stiska, temveč moralna ozaveščenost. Zaradi tega je njegovo dejanje pritegnilo več pozornosti kot drugi samozažigi. Film prek intervjujev z nekaterimi njegovimi najtesnejšimi prijatelji pa tudi z novinarji, ki so poročali o primeru, raziskuje, kaj je Plamena gnalo k protestu in posledično v smrt.

 

Beseda režiserja

Ko so februarja 2013 zaradi skokovite podražitve elektrike izbruhnili protesti, smo kot številni v tujini živeči Bolgari tudi mi obupno poskušali razumeti, kaj se doma pravzaprav dogaja. In ko smo izvedeli, da je med protesti prišlo do več primerov samozažiga, je našo željo, da bi izvedeli več, podkrepila še mešanica žalosti in frustracije. Frustracije ni povzročila le raven bede v naši državi, temveč tudi občutek, da je to v Združenih državah znano ali mar le redkokomu. Medtem ko je samozažig Mohameda Bouazizija v Tuniziji dve leti prej postal najbolj udarna mednarodna novica, je sedem samozažigov v Bolgariji v roku enega meseca pospremila le peščica poročil in člankov, pa še ti so se posvečali v glavnem spektakelski plati teh dejanj.

Zaradi relativno pičlega mednarodnega poročanja smo se odločili, da se osredotočimo na enega od primerov samozažiga. V ekipi smo se takoj zedinili glede Plamena Goranova iz Varne ob Črnem morju. Čeprav je bil njegov primer samozažiga drugi – do prvega je prišlo dva dni prej, 18. februarja 2013 –, je hitro postal tisti, o katerem se je največ pisalo, saj ga niso videli kot dejanje obupa, temveč protesta. Vprašali smo se: kaj je moškega, le nekaj let starejšega od nas, pognalo v to skrajno dejanje? V njem, še zlasti v njegovi strasti do umetnosti in fotografije, smo videli posameznika, katerega vrednote in zanimanja so bili sorodni našim. To je bil še dodaten razlog za to, da smo se seznanili s Plamenom in počastili njegovo izredno osebnost in pot z nesrečnim koncem. 

Režija in produkcija: dress code
Montaža: Andre Andreev, Maria Stanisheva 
Scenarij: Martin Marinos
Fotografija: Andre Andreev
Zvok in glasba: YouTooCanWoo
Raziskava: Richard Kroll
Izvršna producenta: G. Dan Covert in Andre Andreev

Ameriška ekipa
Producentka: Tara Stromberg
Producentka na lokaciji: Megan Potter
Zvok na prizorišču: Kevin Crawford

Bolgarska ekipa 
Producent: Jordan Todorov
Zvok na prizorišču: Tencho Moskov
Organizator: Krassimir Andreev