logo

Produkcije → Scenska

Trieste - Alessandria EMBARKED

»Aleksandrinke« je izraz za ženske (večinoma iz okolice Trsta, Gorice, s Krasa ... ), ki so konec 19. in začetek 20. stoletja odhajale v Egipt kot dojilje, guvernante, sobarice, kuharice ... in tako preživljale sebe in svoje družine. Po koncu I. svetovne vojne in predvsem v času fašizma je bila na Primorskem revščina tako huda, da so številne kmetije propadle, moški niso imeli dela, davki so bili uničujoči - ženske pa so v Egiptu, zlasti v Aleksandriji, ki je bila takrat v razcvetu, zlahka dobile delo, saj so »les Goriciennes, les Slaves, les Slovènes«, kot so jih imenovali, slovele kot najboljša delovna sila."

Plačilo je bilo več kot odlično, tudi do štirikrat večje kot na Dunaju ali v Trstu. Tako so dekleta odhajala v Egipt, doma pa so puščala starše, može in otroke. Predvsem to zadnje je seveda ob tem pojavu najbolj boleče. Številne mlade matere so šle v Egipt tudi po večkrat: po vsakem otroku, ki so ga rodile doma, so kmalu po porodu, dokler so še imele mleko, odšle dojit tuje otroke. Večina se jih je vrnila domov, mnoge pa so se tam bodisi poročile, delale do smrti ali preprosto izginile brez sledu. Tako so možje pogrešali žene, starši hčerke, še najbolj pa otroci matere.

Odhajanje čez morje se je širilo iz roda v rod kot kužna bolezen. Za zaščito deklet pred trgovino z belim blagom in pred "njimi samimi" so leta 1898 ustanovili Frančiščkanski azil, kjer so dekleta dobila vsakršno pomoč. Kljub temu pa je doma naraščala nestrpnost do odhajanja, zlasti s strani cerkve. Beremo lahko opozorila župnikov, da odhajajo v Egipt tista dekleta, ki težijo k samostojnosti in lahkotnemu življenju, da se jih veliko izpridi, da imajo preveč nevarne prostosti, nekatere pa se celo poročajo s tujci mohamedanske vere, se odrekajo lepemu krščanskemu življenju in maternemu jeziku. Tako so jim vtisnili pečat "grešnosti", ki so ga nosile vse življenje. Ko so se vračale domov, so jih pričakala namigovanja in zavist. Njihov socialni status se je sicer izboljšal, toda otroci jih niso poznali, možje pa jim niso zaupali. Poleg tega so se iz svetovljanske Afrike vrnile v nerazvito kmečko okolje. V Egiptu so bile spoštovane, govorile so več jezikov, oblačile in obnašale so se kot "gospe", doma pa so se morale znova privaditi težkega kmečkega dela in vaškega okolja. Še huje je bilo za tiste, ki so ostale: ko so ostarele, večinoma niso imele pokojnine in ne prihrankov. "Živeti in delati za domače, varčevati in potrpeti," je bilo njihovo življenjsko vodilo. Ko pa ni bilo več egiptovskih cekinov, so jih tudi domači pozabili. Večinoma so v azilu same in zapuščene čakale konca. Seveda se niso vse zgodbe končale tako nesrečno. Mnoge so resnično izboljšale svoje življenje in življenja svojih otrok, pa ne le zaradi materialne varnosti, pač pa predvsem zaradi bogatih življenjskih izušenj, ki so jih pridobile.

Skoraj odkar vem zase, vem tudi za Egipt. In za škatlo s pismi svoje none. Pisala jih je v letih, ko je kot guvernanta služila v Aleksandriji. Sprva svojemu zaročencu, čez nekaj let pa možu in otroku. Prvič je šla, da bi se lahko poročila, drugič pa, da njena hči ne bi bila nikoli več lačna. Tam je skrbela za tuja otroka in jokala za svojim. In ko je prišla domov, je jokala za Fredijem in Mariko, svojima egiptovskima otrokoma. Mnogo let pozneje sva s sestro vedno znova poslušali zgodbe o barviti Aleksandriji, datljevih palmah, o mehkih, svetlih Fredijevih kodrih in o širokem morju, ki ga je prečkala ...

Morje je prostor prehoda, pisma pa edina vez med ljudmi: med znanim in neznanim, med željo in resničnostjo, med domom in svetom. In večno vprašanje: »Kaj je na drugi strani?« Začarani krog vprašanj brez odgovora. Kajti na obeh straneh je vedno le hrepenenje. Po tistem, kar je bilo, in po tistem, kar bi lahko bilo. In tako je na vseh obalah sveta. Vedno bilo ... Vedno bo …

Motivi: Lepa Vida - mati, ki zapusti svojega otroka, žerjavi - ptice selivke, materino mleko - tuje mleko ... so v zavesti naroda postali simbol za hrepenenje, žrtvovanje, ljubezen in moč. Kaj žene človeka v ta splet poguma, strahu in bolečine? Od kod moč za take odločitve in kaj sploh prinese uresničitev sanj? Pa tudi: kako družba reagira na dejstvo, da se moč (finančna, duhovna, ustvarjalna) prenese z moškega na žensko? Je to začetek enakosti med spoloma, upad moške moči in nadvlade? Ali niso to vprašanja, ki si jih zastavljamo še - ali pa še zlasti - danes? V čem se sodobna ženska razlikuje od ženske iz preteklosti?

Osrednji predmet predstave sta ženska intima in njena moč; od kod izvira in kaj prinaša, kaj je to pomenilo nekdaj in kaj pomeni danes, najti razlike in skupne točke, kjer ženska vedno ostaja ženska, ne glede na prostor in čas.

Predstavo posvečam vsem aleksandrinkam, predvsem pa svoji noni Feliciti Peric, v zahvalo za njen pogum, modrost in gene, ki jih nosim.

Neda R. Bric

 

,,,,,,

,,,,,,

Kolofon:

Projekt Nede R. Bric
Tekst: Draga Potočnjak
Pisma: Felicita Peric
Igrajo: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Jadranka Tomažič, Urška Bradaškja, Vesna Zornik Dramaturgija: Barbara Skubic
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Scenografija: Rene Rusjan, Boštjan Potokar
Video: Jasna Hribernik
Gib: Ivan Peternelj
Digitalne aplikacije: Istok Jan Simončič
Kostumografija: Nataša Recer, Elena Fajt
Oblikovanje luči: TEAM
Song: Boštjan Narat
Lektorica: Mateja Dermelj
Oblikovanje plakata in gledališkega lista: Rene Rusjan
Video tehnika: Urša Potokar

Tehnične zahteve:

— PDF

Dogodki
— 14-08-2006 : Trieste - Alessandria EMBARKED
International Summer Festival, Aleksadrija, Egipt
Neda R. Bric


— 21-12-2007 : Trieste - Alessandria EMBARKED
Slovensko stalno gledališče Trst, Italija
Neda R. Bric