logo

Simpozij → Seminar sodobnih scenskih umetnosti

Bojana Cvejić: AMATERSKI PLESI IN MANIFESTNE KOREOGRAFIJE

Če sta telo, s katerim plešem, in telo, s katerim delam in hodim, eno in isto, se mi mora nujno poroditi sum, da so vsi gibi mojega telesa do neke mere koreografirani. To bi bil jedrnat izraz teze o družbeni koreografiji, ki jo v seriji esejev o zgodnjem modernem plesu in telesnih kulturah v predvojnih ZDA in Nemčiji razvije Andrew Hewitt*. To tezo si bom sposodila, da bi preučila figure in kretnje, značaje in ideologije, vsebovane v ideji, ki se eksplicitno postavlja kot sodobna koreografija. Skladno z idejo estetskega kontinuuma telesnega izraza – kjer se nedoločenost medija sreča s predoločenostjo 'koreografije vsega' – številne nedavne plesne predstave razumejo koreografijo kot sinonimno z glagolom 'izvajati'. S tem ko enačijo izvajanje giba z njegovim učenjem, kot da bi bil vnaprej določen, ta dela ustvarijo figure, izmed katerih nekatere navdušijo s transparentnostjo in čitljivostjo, medtem ko drugim spodrsne v poskusu, da bi bile ustrezne. Tu bom zasledovala vprašanje: kako lahko koreografija kot demonstracija svoje specifične discipline pusti prosto pot koreografiji, ki je uporabljena preko svojega pravega pomena kot gesta emancipacije? 


*Andrew Hewitt, Social Choreography : Ideology as Performance in Dance and Everyday Movement, Duke University Press, Durham and London, 2005.