Re: Marš vsi na ples

V iskanju originalne alternative…

Plamene zore bude me iz sna/
Fabricka jutra, dim iz dimnjaka/
Pesma se ori, mladi radnici/
Celicna jutra, hitam fabrici

»V okviru našega ciklusa Kinoklubovih srečanj,

ki so letos namenjena družbenim koreografijam, bomo na našem prvem srečanju skušali s plesnega in koreografskega vidika preučiti posamezne dostopne avdio-vizualne primerke punka, alternative in pop kulture SFRJ 1977–1991 ter jih postaviti ob bok sodobno-plesnim in gledališkim praksam tega obdobja. Zanimalo nas bo, ali je mogoče tisto obdobje kakorkoli prebrati, misliti in odpreti v koreografskem smislu in v zvezi z zgodovino plesa in kaj nam govori.« (Rok Vevar)

Re-akcija je zrasla iz stare nove alternative v obliki paradoksa ali bistroumnega nesmisla, ki je zajet v hecu zvezanih besed “historična avantgarda”, ki ji prek trans- do neo-avantgard sledi novovalovska alter oz. punkovska scena, ki se je populistično razpasla po bivši Jugi na začetku osemdesetih. Pri tem nam ne gre za prevpraševanje značaja trendov, ampak za raziskovanje pogojev – lahko tudi gospodarsko, ekonomsko, političnih pogojev, če hočete: čeprav se to sliši kot lepo zapakirana uradna verzija, nenadoma ne gre za nič abstraktnega več, ko jo naenkrat preformuliramo v naslednjo vzročno posledično zvezo: kako, na primer, porast cen vinilk v nekem obdobju vpliva na dostopnost in kroženje informacij ali drugače, kako, denimo, danes vrtoglava rast goriva oziroma trošarin na tobak zavira razmah kreativnega družabnega okolja? (Če ne verjamete v spremembe na slabše, si za kanec dvoma na hitro privoščite analizo gibanja socialne strukture gledališko-plesnih festivalov v zadnjem desetletju pri nas) – Pri družbenih koreografijah gre torej za raziskovanje takšnih in drugačnih, uradnih in neuradnih pogojev, ki so nujno potrebni ali zgolj zadostni za vznik nekega Dogodka, neke izven-serijske, iz-redne, ne-običajne, alternative obstoječemu redu. In kakšne možnosti imamo za takšno izredno epifanično počastitev danes, četudi v času z globalno internetno povezavo, zvezani brez vez, brez zvez, brez zaveze, brezveze… ?

Niko niko kao ja
Zelim da
Fukam te
Do zorata
a ona voli Kurosawo
life is life

Današnje stanje: splošno prevladujoč trendovski tip se giblje oziroma “flaneurjevsko” pohajkuje od metroseksualca do aseksualca, imenovano drugače, ko se hipsterju na vse pretege mudi žur(at)i (mimogrede, že v šestdesetih so ugotavljali, da se z najnovejšimi modnimi trendi pre-oprijetih kavbojk za re-produktivno gibanje ali porast natalitete ni bati; danes pa zanj sploh ni strahu, saj praktično postaja alter-nativni relikt, ki zbuja notoriozno trzanje sodobnega čuta hiperkapitalizirane spodobnosti, konec koncev pa gubanju v zalikani sodobnosti ni pripisati kakršnekoli estetskosti, še manj je le-to pristono pri ukvarjanju z nekimi repetitivnimi grotesknimi gibi, naznačevanju družbene akceptiranosti ali kakršnekoli-si-že-bodi stik navezujočih akcijah. Tej misli sledeč se mi v nadaljevanju digresije zastavlja vprašanje: ali se tu ne postavljamo na isti nivo s fundamentalističnimi družbami, kjer vlada nekakšna mimična fobija, saj se z nasmehom mimogrede prodaš, še preden se zaveš? Hja.). Zato zdaj menda ne zgubljamo časa s smehljanjem – kakor, da bi si ga sploh lahko privoščili v ponosni drži generacije, čigar idol (idol, idolatrija, daje misiti, da se Idoli tako ne imenujejo zaman) je v umetnostnih kritikah dobil naziv »too cool to act«. Nebesno povezani si vsi odgovarjamo daleč od oči daleč od srca.

Simptomi iz začetkov osemdesetih (križani s sodobnostjo?), ki so zabeleženi na video arhivih in prepuščeni seciranju družbenih koreografij: vzpon individualizma in ponesrečen kult romantike, kolektivna organizacija v prostoru pod obnebjem akcije:

Tebi
Inspiracijo moga zivota
Bez tebe ne mogu da spavam
Bez tebe vise ja ne ucim ko pre

Ker so evidenten link med blogom in kinoklubom sodobne scenske prakse, nas konkretno zanima naslednje: kako sočasno dogajanje razporeja družbene koreografije, partikularno: kaj pretehta v prid vzniku pojava plesnega teatra ljubljanskega (PTL, letnik 1984), kalilnice individualnega in stilno raznovrstnega (kdaj tudi izraznega) plesa, ki je sočasni spremljevalec alter punk, new wave in disco ipd. glasbenih valovanj oziroma plesnih drž, družabnih gibanj. Vprašanje v ozadju uvodnih besedil se skriva v ritmu, zamiku, odnosu: kako za uradno, predpisano besedo (zgornja besedila so zakonsko določeno avtorska last Idolov, Laibachov, Šarlo akrobata in zgodnjega Oliverja Mandića, omenjeni so bili še Borghesia, Videosex, EKV in ostali) najti pregib, miselni razteg, mejo drugačnega gibanja (od popularne, intimne ali zasebne koreografije, neškodljivega miganja bokov do javnih intervencij sodobnega performativnega križanca, ki ustvarja prometni zamašen v fluktuaciji oziroma akumulaciji modernega kapitala – glej primer “flash mob” intervencij ali Mateje Bučar)?

Danes na primer se je zaprl še neustanovljeni Center za sodobni ples – ki bi bistveno vplival na pogoje profesionalne organizacije sodobnega plesa – na drugi strani pa Akademija za ples že re-producira s poudarkom na štirih plesnih smereh: družabni, tekmovalni, džez in sodobni. V paralelni miselni preslikavi podivjanega procesa kultivacije/šolstva se to bere kot: »Kam so vsi filozofi šli?« Pa se zdi, da smo spet vsaj deset do petdeset let nazaj, v časih, ko so se konceptualci sprašujejo, kaj sploh je, (sodobni) ples: glej Jerome Bel in Let’s dance (ali pri spraševanju po konceptu družbene koreografije).

V družbenih koreografijah se v Kinoklubu razčlenjuje, kako se premikajo (ali tudi napredujejo, če ni to že preveč passe?) alternativna marginalizirana gibanja (FV, LGBT), kako si od samozadostnih užitkov v produciranju umetnosti in cvetenja kreativnosti po zakotnih luknjah celo priskrbijo teoretični samoutemeljitveni aparat, znotraj modernističnega koncepta umetnosti nekakšen raison d’etre skozi samoorganizirane simpozije in okrogle mize (tisti z naslovom: »Kaj je alternativa?« bi se morda še prej kot takrat prav lahko organizirala danes) ter – čudo čudno – najdejo mesto v institucijah oz. v osrednjem slovenskem kulturnem hramu in to v najbolj perečem političnem obdobju, ko se že vse razpušča, a crkujoči konj še vedno brca na vse pretege. Bolj ključ-no vprašanje se zdi to, zakaj si danes na vrhuncu t. i. neoliberalizma, na vrhuncu (ali koncu?) zgodovine česa podobnega ne moremo zamisliti? Še prej je morda ključno – potem ko se zdi nekako logika razvoja ta, da alternativa postaja mainstream ali modna poza – vprašanje, kaj sploh danes je alternativa in kaj preostane alternativi? (Res je tudi, kot pravi Lazzarato, da neoliberalni turbokpitalizem sili v regresijo in so njegovi koncepti “znucani”, potrebni krepke revizije…)

Godine
O, malena
Mimo nas
Prolaze

I samo mogu jos da lutam
I tako probam da
Zaboravim sve

Tako je tekla beseda v kinokl(j)ubu na ključ in po njem, tudi letos pod idejnim okriljem Roka Vevarja, kjer smo si predvajali video-spotnice v času mainstremovskega liffovsko nagnetenega korporativa, oddaljeni od dogajanja, ampak ne prav zares, sicer še vedno na dohodu noge, ampak kljub temu v nekem nejasnem x faktorju drugačni. Kako to, da smo ob predvajanju komične in popularne alternative, modne reciklaže posnetkov mrmrali bolj sebi v brk, ko smo slačili videe pod spot-lightom folklornih elementov in analizirali priljubljenost, ki je doživljenjsko zlepljena z njimi (Morda bi ključ do smeha, morda pa tudi do njegove differentie speciffice, iskali skritega (čprav spet ne prav zelo) v zaporedju zgornjih komadov na vašem lastnem Youtubu).

Za konec smo skušali slediti vplivom še čez lužo ali načinu, kako se nek fenomen družbenih koreografij odločno sooblikuje. Mimogrede in prav za konec naj dodam še naslednjo “nesmešno anekdoto”: nekdaj je bil na Mladih levih dokaj zanimiv lecture performance, ki se ukvarjal s preučevanjem načina širjenja vplivov in v tem kontekstu preučeval pomen »indiga« v različnih predelih Evrope. Medtem ko bi indigo umetnost v Zahodni Evropi zaznamovala zgolj neko abstraktno, tonsko ustrezno obarvano umetnost, bi bilo na Vzhodu jasno, da gre za princip posnemanja, prevzemanja vzorcev, adaptiranja originalov… z zamikom ali brez, kje in kako, je že druga zgodba… “Hlapci” s Cankarjevo podobo se te dni širi eden novo-starih »banksyjevskih« grafitov na pročeljih štajerskih hiš… V času golega ponavljanja – ne ponovitve – se v smeri proti družbenim koreografijam še vedno išče originalna alternativa vsaj v načinu proizvodnje posnetkov…

Visoke peci potpaljujem ja
Ruda se topi, nasmejan sam ja
Pesma se ori, peva fabrika
Pesma se ori, a a a a a.

Komentar zaželjen pod rubriko…
Se vidimo na demonstracijah?

(nika_)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

Post Navigation