Re: Neodvisna sodobna umetnost kot kamen spotike: Privzeta Potreba

 

»V tem svetu nič ne predstavlja meje, neke dežele nič ne zamejuje in varuje, tudi telesa nič ne zamejuje in varuje, niti intimnosti nič ne zamejuje in varuje, niti življenja, ničesar. Nič ne predstavlja meje, vse je lahko investirano, v vse je mogoče prodreti in vse prodira v vse.« (Gerard Wajcman, Univerzalno oko in svet brez meje, 2010)

V izogib s-potikanju, skrenitvi “s poti”, vpeljujem razčlembo pojma potrebe. Zakaj bi potrebovala vprašanje po posledici obstoja potrebe? Po tem, kar potreba prinaša v moj mentalni, materialni, eksistencialni horizont?

Namesto vprašanja “kaj potrebujem-o” se mi zdi smiselno predhodno raztolmačiti kaj potreba sploh je, oz., bolj smiselno, kaj mi predstavlja.

Denimo, da je to, ontološko vprašanje potrebe tudi tisto, ki retroaktivno aktivira samo “potrebovanje”. Kaj torej potrebujem, da bi razumel potrebo? Menim, da je to v prvi vrsti odnos do stvari, subjektov, objektov ali kakorkoli jih imenujem, v moji neposredni okolici, stvari, ki me obdajajo ali do katerih se kakorkoli opredeljujem (ker jih – njih ali svoj odnos, morebiti in največkrat pa tudi njihov odnos do sebe – potrebujem).

Bolj smiselno se mi torej v začetku zdi razčleniti vprašanje, kako, zakaj, do katere mere (kulturniki vs. “kulturniki”!) potrebujem-o odnos Žige Turka do nas in naš odnos do dotičnega osebka, kot vprašanje, kaj mi sami potrebujemo, na katerega bi z negacijo odgovorili, da vojske, cerkve in supermarketov s strupeno zelenjavo fluorescentne barve (ne-gnijočo in ultra-resistentno) v skladišču gotovo ne.

Osebno sem mnenja, da vojsko potrebujem-o, do neke mere, v polju umetnosti vsaj kot malenkostno uporaben referenčni poligon – material. Enako velja za cerkev kot institucionalizirano religioznost itn. Bolj problematično se mi pri vprašanju potrebe zdi vdiranje posameznih segmentov, enega v drugega, nekakšno simbolno posilstvo, globoko in izčrpno reprezentirano v psevdo – medijskem prostoru dnevnega tiska. Težava je v simbolnem posilstvu, ki preči realna-fizična telesa posameznikov, državljanov, brezimnih, v kolikor s(m)o s strani državnega aparata obravnavani kot del konfiguracije- organizacije, ki ji sedanja oblast pravi država-podjetje.

Jaz torej potrebujem cerkev, vojsko in supermarket (in verjetno nisem edina). Poskusimo se spomniti nekaterih scenskih dogodkov, performansov ali ostalih akcij, ki so našteto umestili v interpretativni horizont vsakdanjega življenja in umetniškega dela; ni jih malo in so vsekakor vredni omembe na več ravneh (ne zgolj na ravni vključitve referenčnega materiala…).

Zdi se mi, da trenutna vlada z dotičnim, zgoraj omenjenim osebkom na čelu MIZKŠ-a ve, kaj dela. Točno to, “VE” kaj dela (in ne zgolj misli, da ve, kaj dela; slednje je potencialno manj nevarno, kot prvo). Ni ji mogoče priti do “živega”, ker živega ni, MIZKŠ je mrtva materija na papirju; papiro-birokratski konstrukt, simbolno posiljevalska enota-pehota z enovito, enotno strategijo-metodo: prilaščanjem (simbolnega in materialnega, živega in “mrtvega”…).

Žigo Turka potrebujemo. Reprezentira nezavedno onemogočenega umetnika. Negacija ustvarjalnosti, podjetnosti, samozavesti (moto, izpisan na ministrovem blogu) »skriva« potenco smiselne re-artikulacije pojmov. Daleč smo od tega, da bi bilo potrebno trditi, da je Ž. Turk esencialnega pomena za bit kulture, kulturno bit-nost. Kot soavtor umetniškega dela (http://www.aksioma.org/past.future.now/index_slo.html), na ogled v projektnem prostoru Zavoda za sodobno umetnost Aksioma, se Ž.T. vpisuje v re-produkcijsko verigo sodobnih umetnosti, je tako rekoč samojed, kanibal par excellence, ki utegne v konceptualnih izhodiščih odvzeti prednost Maji Smrekar (http://majasmrekar.org/maja-yoghurt), ki jogurt bogati s človeškim (lastnim) encimom, torej avtorskim podpisom (pri čemer jogurt običajnega okusa ni »pridelan« po postopkih, sorodnih gensko spremenjenim živilom). Napoved de-fikcionalizacije vsebine filma Soylent Green, v katerem je edino skrivnostno živilo, ki ga nikoli ne zmanjka, v obliki tablet, človek?

V produkcijo umetnega mesa živalskega okusa se lahko prikrade kaj »človeškega«, pri čemer to postaja vedno manj prepoznavno, definitivno in stabilno. Kaj je torej antropomorfnega na človeku, ki je moji potrebi tuj v vseh ozirih? Ali ne s tem, ko mu priznavam vso državljansko, politično in družbeno kapaciteto, pristajam ravno na njegov diskurz, ga objemam, kot bi ga zares potreboval-a?

Potrebujem njegov denar? Ne.

Potrebujem njegovo politiko- pametno politiko? Seveda, a je to utopija.

In še zadnje: ali ni shizofrenija ugotovljena diagnoza psiho-socialnega stanja sodobnega človeka?

Lep pozdrav,

A. Bajda

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

Post Navigation