NEODVISNA SODOBNA UMETNOST KOT KAMEN SPOTIKE

»Kaj sploh je ta sodobni ples? In kaj, sodobna umetnost? …Ne razumem. Ne potrebujem. Preziram.« Neštetokrat prežvečene besede, ki so na eni strani odsev pomanjkanja izobrazbe na omenjenem področju, na drugi pa odsev splošnejše kulturne (ne)politike v našem prostoru.

Refleksija, ki jo podajam, izhaja iz polja uprizoritvenih/scenskih umetnosti, s predpostavko, da je možno paralele vzpostaviti tudi z drugimi umetniškimi polji (pri čemer merim predvsem na sodobne umetniške prakse in ustvarjalce, ki delujejo zunaj institucij).

Četudi Slovenija premore bogato zgodovino sodobne uprizoritvene umetnosti in je bila konec 80. let tudi afirmirana v mednarodnem prostoru, država v ključnih trenutkih, ni znala ali uspela slovenskim umetnikom z omenjenega področja zagotoviti ustrezega načina (stabilen in učinkovit sistem financiranja, ustrezno infrastrukturo, ustanoviti domače in poskrbeti za vključitev v mednarodne mreže ipd.), s katerim  bi se ustalili v mednarodnih produkcijskih kontekstih.

Kljub nekaterim sistemskim spremembam vpeljanih po osamosvojitvi (predvsem povečanega financiranja) je vredno opozoriti na nekaj temeljnih napak. Ključnega pomena je bilo neselektivno financiranje, ki je ustvarjalce po sistemu uravnilovke podpiralo s podobnimi zneski, neupoštevaje predlogov stroke o možnih izboljšavah kulturne politike ter nujnega celostnega vključevanja teorije in prakse sodobne umetnosti v šolske kurikulume. Omenjeno stanje je na eni strani vodilo v porast nevladnih organizacij in festivalov, na drugi pa v splošen padec kvalitete realiziranih produkcij. Nenazadnje je tovrsten odnos privedel do stanja, da je »uprizoritvena produkcija zdrsnila v letargijo in da akterji te produkcije do kulturne politike vzpostavijo neproduktivno heglovsko razmerje ‘hlapec – gospodar’«, kot omenjeno stanje opredeli Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v prispevku “Predlogi za revitalizacijo sistema in podsistemov na področju  uprizoritvenih umetnosti v Sloveniji.”

Odmevnost slovenskih produkcij in že vzpostavljene prepoznavnosti v mednarodnem prostoru je bledela, kar pa ni pomenilo, da bi ne nastajala ali da bi se zmanjševala tudi produkcija umetniških del na omenjenem področju. Prav nasprotno, ta se je do nedavnega le še množila in dodatno drobila. Kvaliteta produkcij pa postala – bolj kot stvar kontinuiranega razvoja in vzpodbudnih pogojev za ustvarjanje – stvar naključja, lastnega angažmaja ustvarjalcev ter pogosto tudi posledica njihove intenzivne vpetosti v mednarodni prostor.

Čeprav bi lahko razpravo o škodi, ki je nastala zaradi umanjkanja vizije in razumevanja vpliva in moči kulturne (ne)politike v devetdesetih letih nadaljevali, se zdi, da se je v tem hipu treba ozreti na aktualne ukrepe trenutne vlade, ki bodo že tako izčrpano področje še bolj prizadeli. Postopnemu krčenju sredstev za nastanek (neinstitucionalne) produkcije je sledila nedavna ukinitev enoletnega razpisa za uprizoritveno umetnost. Temu bi lahko dodali še vrsto drugih ukrepov, ki so v manj kot letu dni prizadeli samostojne ustvarjalce v kulturi (zaprtje komaj vzpostavljenega Centra sodobnih plesnih umetnosti, ukinitev razpisa za izobraževanje, spremembe uredbe za samozaposlene, poskus ukinitve Javne agencije za knjigo …).

Omenjeni rezi in ukrepi potiskajo samostojne ustvarjalce in s tem dobršen del sodobnih umetniških praks proti njenemu skrajnemu robu in jo izenačujejo s poljem ljubiteljske, neprofesionalne umetnosti. Omenjeno velja še posebej za tista umetniška področja, ki nimajo nikakršnega institucionalnega zaledja in od svojih porodnih krčev tavajo nekje na margini. Krhka in nemočna so prepuščena na milost in nemilost svojega gospodarja. Zavedajoč se, da je lahko dolgoleten boj njenih akterjev v nekaj pičlih korakih uničen. Vsi ti boji za ohranitev neodvisne produkcije, ki jih že vrsto let spremljamo, so se izkazali za Sizifovo delo. Še posebej na dlani se je to pokazalo v zadnjih nekaj mesecih. Vsak poskus vzpostavitve dialoga s predstavniki oblasti, opozorila o bogati dediščini in zgodovini, nastali zunaj javnih institucij, je vodil v nov ukrep, s katerim vlada »neodvisnike« poskuša ustaviti in utišati. Samo vprašanje časa je, kdaj umetnost (ali vsaj neodvisna umetnost) ne bo več opredeljena kot »javno dobro« in kdaj bo država popolnoma odrešena njenega financiranja in podpore. Dokler še temu še ni tako, pa jo lahko prebiramo na istem nivoju kot policijo, vojsko ali celo Cerkev. Namesto še ene prazne kritike se zatekam k primerjavi z dvema področjema, ki ju država (predvsem zdajšnja) bogato podpira.  Izbor obsega dva državna aparata; prvega bi z Althusserjevo terminologijo označili kot “represivni aparat države” (vojska), drugega pa kot “ideološki aparat države” (Cerkev).

Na tem mestu se vračam k začetnim stavkom in jih parafraziram: »Kaj sploh je vojska, cerkev? … Ne razumem jih. Ne potrebujem. Preziram.«

Argument za postopno ukinjanje je namreč prav ta: umetnosti ne potrebujemo. Še posebej ne sodobne umetnosti, ki se rojeva zunaj institucionalnih okvirjev. Umetnost je presežno dobro. Zame je to “presežno” ali malo manj presežno dobro recimo Cerkev, še posebej Rimokatoliška cerkev, ki je, namesto da bi stopila v korak s časom, ostala ujeta v polpretekli zgodovini in ideologiji. Cerkev skrbi za »duhovni razvoj«. A kakšen? Umetnost je prav tako, če nič drugega, hrana za dušo. Izbrali bi lahko torej drugače: ukinili Cerkev. Ali jo vsaj obdavčili, tako kot je obdavčen umetniških honorar. Koliko bomo prihranili? Kako zelo bi lahko država napolnila svojo »prazno blagajno«, če bi sprejela omenjeno logiko?

Pojdimo dalje. Policija. Vojska. Sama jih ne potrebujem. A zanju še vedno  plačujem. Ker je »skupno dobro«. Skupno – a kdo predstavlja to skupnost, to skupno? Če nekoliko karikiram, je edina funkcija vojske, ki jo v tem hipu prepoznam, obrambna. A ne pred nekimi tujim sovražnikov, temveč pred notranjim, pred invazijo zombijev, ki jih je sproducirala sama.  Zombijev, v katere se počasi transformira slovenski narod. Tisti, ki jim je še ostalo nekaj zdrave pameti, so že emigrirali. Baje je prav letos Slovenijo zapustilo največ ljudi v zadnjih 60 letih (največ seveda intelektualcev)! Pakiramo kovčke, pišemo protestna pisma, kričimo v prazno, neposredne, morda preveč kulturne akcije ne uspevajo. Kaj nam še ostane? Zombijevski napad na državo? Če ne veste, se lahko inspirate v številnih taktikah upora, ki jih predstavljajo na razstavi Revolution Happened Because Everybody Refused To Go Home v Kopenhagnu na Danskem. Morda pa je umetnost le koristna. Če ne drugega vsaj od časa do časa reflektira zgodovino, svojo in tujo, lapsuse, stvarnost, ki nas obdaja. Cerkev in vojska tega ne počneta. Zakaj ju torej potrebujemo?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

Post Navigation