THE ARTIST IS PRESENT

Te dni v Kino Šiška prihaja film Marine »Velike« Abramović z istoimenskim naslovom, ki je bil premierno uprizorje januarja 2011 na festivalu Sundance. Zgodba je nadvse preprosta; hrbtenica filma je »vstop« Marine v newyorško MoMO; in seveda vse, kar je privedlo do tega. Vsa družinska navlaka, s katero je Marina odraščala, njeno sodelovanje z Ulayem, in končno, do vrhunca njene kariere, ki se izteka v njene oči, v njen pogled, ki se sreča s tvojimi očmi, ki sediš nasproti nje na drugem stolu, in imaš veliko srečo, da si dočakal svojo vrsto v nabito polnem muzeju in si »načakal« vstopnico za vroči stol in za njenih pet minut, ki ti jih nameni v zastraženem prostoru sredi MoMe.

Nasploh je MoMa v poletnih dneh v New Yorku ves čas polna, še najbolj ob petkih, ko je od 16. do 20. ure vstop prost. Dolga kača ljudi se vije nekaj deset metrov in v vrsti čaka na brezplačno vstopnico za »muzej vseh muzejev.« In ko sem po dolgem čakanju končno prišla notri, me je takoj, ko sem prispela v prostor, imelo, da bi stekla ven. Truma ljudi, ki se je tisti julijski dan šetala po MoMi so vse drugo kot ljubitelji umetnosti. Bolj kot ne povsem navadni turisti, MoMa pa je tisti dan zgledala kot en velik shopping moll, kjer je »plačilno sredstvo« fotka, ki jo naredi tvoj pametni telefon. Ojoj. Čisto iz prepričanja, da zdaj, ko sem tukaj, bom pa še malo pogledala, sem ostala. Vendar je cel trušč in grušč okoli mene naredil svoje. Če zdaj pomislim, kaj mi je najbolj ostalo v spominu – ni kaj dosti tega. Nobena ostra slika v glavi, noben močan občutek, samo stalno ogibanje množici, ki se je kakor kača vije čez vse muzejske prostore. V nobeni trgovini, na nobenem koncertu nisem še videla takšne gneče, razen enkrat na letališču Newark, ko so nas vse naenkrat zbasali čez en in isti terminal.

In kakor se newyorški terminali umetnosti poleti spreminjajo v shopping molle, se zdi, kakor da pri nas o tovrstni gneči v nekem neposrednem smislu ni mogoče govoriti. Vsaj v smislu tega, da bi ljudje množično drli na kakšno od stvari, če ni na tej stvari slučajno kaj zastonj. V vsej poplavi »otvoritev sezon« in pozno-poletnih in zgodnje-jesenskih festivalov so me letos najbolj presenetil festival Lutke 2012. Prisrčno, kakovostno in – polno. Skoraj vse predstave. Kar me je neznansko razveselilo. In kar tisti, ki sedijo na pozicijah, nekako ne razumejo. Kaj natančno razumeti? Namreč, da shopping molli pri nas niso forma, ki bi nekako ustrezala velikosti mest, sestavi populacije in drugim splošnim geografskim, zgodovinskim, sociološkim in navsezadnje, ekonomskim kazalcem. Vsaj na dolgi rok ne. Ameriko je nemogoče preslikati. Smo majhna država, kjer ekonomija obsega lahko deluje samo navidezno, v valovih. Ko ljudje kdaj slučajno nad čim ponorijo, ampak to hitro mine. Seveda obstajajo velike zasedbe in morajo obstajati. Ampak ne na račun tega, da se kulturni odločevalci odločajo neposredno na podlagi cifer in procentov, saj bodo tisto, kar bodo s tem dosegli, zgolj efekt zgodbe velikih jesetrov iz Darwinove zadnje nočne more, edinih ostalih rib v Viktorijinem jezeru, edine preostale živalske vrste v umirajoči vodi.

Zgodba Marine Abramović je tako, z vsem spoštovanjem do velike umetnice, v nekem smislu podobna zgodbi Martina Strela. Oba (iz vidika ZDA) izhajata iz nekega daljnega eksotičnega okolja, oba delata stvari, ki jih racionalizirani zahod razume šele retrogradno, torej za nazaj, in oba s svojo nenavadno pojavnostjo in močno osebnostjo, sta sama po sebi svoj najboljši PR. In oba seveda potrebujeta pomočnike, ki za njiju skrbijo. Martin je bil kot plavajoči človek prvi na spisku Jana Fabra, ko si je kot selektor festivala Exodos omislil pogovore na temo »fizično telo«, medtem ko je Marina prva fascinacija nekaterih teoretikov, ki so spremljali njena zgodnja dela in skušali najti teoretsko distinkcijo za žanr performansa. Vendar je tisto, kar Marina prinaša, predvsem nek nenavadni vztrajnostni moment, ki vznika iz bolečine in je kot tak dosledno tudi izpeljan – do bolečine. Martin medtem plava med krokodili. Nekje »na drugi strani tunela« pod ljubljanskim gradom pa v tem trenutku navdušuje nekdo, ki ima zgolj svoje veščine, svoje znanje, svojo glavo in svoj smisel za humor. Solce denimo. In ni edini. Več jih je pri nas, a brez osebnih pomočnikov, brez reklame, brez PR-a. Umetnik je pač prisoten, a kaj, ko je kontekst umetnosti odsoten. A to še zdaleč ni samo problem umetnosti. Imamo veliko talentiranih ljudi. Namesto da bi bil njihov talent prepoznan kot blagoslov, je (brez ustreznih pomočnikov), zaznamovan kot prekletstvo.

A. Kopač

 

Novi ikonoklazem ali ‘artist as a peasant’

Ta teden je fokus očitno na Marini Abramovič. Umetnica je vsepriostna – v MSUM je poseben poudarek v prihodnjih dneh namenjen prav njej, v Kinu Šiška pa se predvaja film o njenem zadnjem performansu. Zgoraj opisana situacija silne gneče in dolgih kolon ljudi, če pa zraven prištejemo še solze na obrazih nekaterih ljudi, ki so se lahko zazrli Umetnici v oči, na nekaj spominjajo. V enem od opisov značilnosti ikon lahko preberemo: »Obrazi na ikonah so obrnjeni naravnost proti opazovalcu, zato da se vzpostavi stik med svetnikom in vernikom.« Marina Abramović je ikona, skozi njen pogled ima gledalec-vernik dostop do Umetnosti same. Vernik v njen uzre svetnico sodobne umetnosti, ki skozi takšno akcijo ponovno postaja predvsem ezoterični misticizem, za katerega smo mislili, da smo se ga iznebili že z zatonom umetnika-genija. To pa ni bilo dovolj, zdaj nastopi umetnica-ikona. Da je ženska, ji v tem primeru ne gre šteti k progresivnosti. Z nekoliko pomoči kirurgije namreč iz sebe dela nesmrtno ikono, transcendentno muzo in ustvarjalko avtorico obenem, ki nas zgolj s svojo golo prezenco lahko kot guru popolnoma transformira. Se ni muza emancipirala? Kaj ni avtor mrtev? Kdaj si bodo umetniki prenehali delati rezano podobo?

Pred dobrim letom je Yvonne Rainer poslala protestno pismo proti banketnemu performansu Marine Abramović za muzej MOCA, v katerem je slednja za minimalno plačilo naročila performerjem, naj cel večer ležijo goli pod okostnjaki ali pa sedijo na mali pručki pod mizo, iz lukenj v mizi pa naj gledajo le njihove glave, ki morajo pridno, v maniri Abramovićeve, s pogledom premeriti vsakega jedca. Yvonne Rainer ti prizori spomnijo na Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome, le da zdaj tu ni nikakršnega libertinskega izgovora, temveč gre za očitno delegacijo nekih avtorskih gest na telesa ljudi, ki jih težko nosijo, saj sami niso idejni snovalci, zato jih lahko vidimo zgolj kot poobjektena in eksploatirana telesa. Abramović svoje umetniške performanse očitno jemlje kot absolutna, totalna dela, ki rezonirajo ne glede na okoliščine. Temu pa ni tako, v banketni sobi, polni bogatih donatorjev subverzivnost nekako ni prišla do izraza, posebej ke je delegirana preko performerjev, ki za gole reference kot prostovoljni sužnji posojajo svoja telesa za to ikonodulstvo.

Po mojem mnenju umetniki največjo napako naredijo takrat, ko prenehajo raziskovati. Ko najdejo lastno (tržno) nišo, v katero lahko za veke vekomaj postavijo svojo ikono. S tem pa ne kritiziram preprosto neke avtorske poetike, ampak reproduciranje uspešnih vzorcev, ki postajajo sinonim za ustvarjanje nekega umetnika, znamka, ki se pač prodaja, ker je znamka in ne zaradi resnične vsebine in konteksta. Kot bi bila umetnost večno in nespremenljivo Eno, ki je enako ne glede na posamezne okoliščine. Pa ni. Pandurjevih potratnih spektaklov, ki so čisti larpurlartizem, ki so »brand«, jaz osebno pač ne morem brati neodvisno od pritiska vladnih varčevalnih ukrepov – sploh ker tudi na ravni vsebine ne problematizirajo ničesar zares aktualnega, njihova megalomanskost ni v nikakršni drugačni funkciji, kot v vlogi utrjevanja fame avtorja. Ljudje pa imajo to radi. Kdo bi jim zameril, saj se tudi pouk zgodovine umetnosti v vsaki srednji šoli konča nekje v baroku.

Zamerimo pa lahko odločevalcem, ki bi morali vsaj samoiniciativno naštudirati vsaj še kakšno poglavje iz sodobne umetnosti. Denimo tisto o »arte povera«, iz katerega bi lahko videli, da se vrednost razstave ne meri nujno po dolžini vrste na njenem vhodu. Vseeno pa upam, da tega poglavja ne bodo brali narobe in se bo geslo ‘The artist is present’ spremenilo v ‘Artist as a peasant’, ki tako ali tako po statusu ni upravičen do nobenih subvencij in mora biti pokoren gospodarju. Vseeno pa tudi nekaterim umetnikom vsaj malce skromnosti ne bi škodovalo, vse prevečkrat se namreč obnašajo kot kakšna zlata teleta.

P. Brezavšček

 

Post Navigation