THE ARTIST IS PRESENT

Te dni v Kino Šiška prihaja film Marine »Velike« Abramović z istoimenskim naslovom, ki je bil premierno uprizorje januarja 2011 na festivalu Sundance. Zgodba je nadvse preprosta; hrbtenica filma je »vstop« Marine v newyorško MoMO; in seveda vse, kar je privedlo do tega. Vsa družinska navlaka, s katero je Marina odraščala, njeno sodelovanje z Ulayem, in končno, do vrhunca njene kariere, ki se izteka v njene oči, v njen pogled, ki se sreča s tvojimi očmi, ki sediš nasproti nje na drugem stolu, in imaš veliko srečo, da si dočakal svojo vrsto v nabito polnem muzeju in si »načakal« vstopnico za vroči stol in za njenih pet minut, ki ti jih nameni v zastraženem prostoru sredi MoMe.

Nasploh je MoMa v poletnih dneh v New Yorku ves čas polna, še najbolj ob petkih, ko je od 16. do 20. ure vstop prost. Dolga kača ljudi se vije nekaj deset metrov in v vrsti čaka na brezplačno vstopnico za »muzej vseh muzejev.« In ko sem po dolgem čakanju končno prišla notri, me je takoj, ko sem prispela v prostor, imelo, da bi stekla ven. Truma ljudi, ki se je tisti julijski dan šetala po MoMi so vse drugo kot ljubitelji umetnosti. Bolj kot ne povsem navadni turisti, MoMa pa je tisti dan zgledala kot en velik shopping moll, kjer je »plačilno sredstvo« fotka, ki jo naredi tvoj pametni telefon. Ojoj. Čisto iz prepričanja, da zdaj, ko sem tukaj, bom pa še malo pogledala, sem ostala. Vendar je cel trušč in grušč okoli mene naredil svoje. Če zdaj pomislim, kaj mi je najbolj ostalo v spominu – ni kaj dosti tega. Nobena ostra slika v glavi, noben močan občutek, samo stalno ogibanje množici, ki se je kakor kača vije čez vse muzejske prostore. V nobeni trgovini, na nobenem koncertu nisem še videla takšne gneče, razen enkrat na letališču Newark, ko so nas vse naenkrat zbasali čez en in isti terminal.

In kakor se newyorški terminali umetnosti poleti spreminjajo v shopping molle, se zdi, kakor da pri nas o tovrstni gneči v nekem neposrednem smislu ni mogoče govoriti. Vsaj v smislu tega, da bi ljudje množično drli na kakšno od stvari, če ni na tej stvari slučajno kaj zastonj. V vsej poplavi »otvoritev sezon« in pozno-poletnih in zgodnje-jesenskih festivalov so me letos najbolj presenetil festival Lutke 2012. Prisrčno, kakovostno in – polno. Skoraj vse predstave. Kar me je neznansko razveselilo. In kar tisti, ki sedijo na pozicijah, nekako ne razumejo. Kaj natančno razumeti? Namreč, da shopping molli pri nas niso forma, ki bi nekako ustrezala velikosti mest, sestavi populacije in drugim splošnim geografskim, zgodovinskim, sociološkim in navsezadnje, ekonomskim kazalcem. Vsaj na dolgi rok ne. Ameriko je nemogoče preslikati. Smo majhna država, kjer ekonomija obsega lahko deluje samo navidezno, v valovih. Ko ljudje kdaj slučajno nad čim ponorijo, ampak to hitro mine. Seveda obstajajo velike zasedbe in morajo obstajati. Ampak ne na račun tega, da se kulturni odločevalci odločajo neposredno na podlagi cifer in procentov, saj bodo tisto, kar bodo s tem dosegli, zgolj efekt zgodbe velikih jesetrov iz Darwinove zadnje nočne more, edinih ostalih rib v Viktorijinem jezeru, edine preostale živalske vrste v umirajoči vodi.

Zgodba Marine Abramović je tako, z vsem spoštovanjem do velike umetnice, v nekem smislu podobna zgodbi Martina Strela. Oba (iz vidika ZDA) izhajata iz nekega daljnega eksotičnega okolja, oba delata stvari, ki jih racionalizirani zahod razume šele retrogradno, torej za nazaj, in oba s svojo nenavadno pojavnostjo in močno osebnostjo, sta sama po sebi svoj najboljši PR. In oba seveda potrebujeta pomočnike, ki za njiju skrbijo. Martin je bil kot plavajoči človek prvi na spisku Jana Fabra, ko si je kot selektor festivala Exodos omislil pogovore na temo »fizično telo«, medtem ko je Marina prva fascinacija nekaterih teoretikov, ki so spremljali njena zgodnja dela in skušali najti teoretsko distinkcijo za žanr performansa. Vendar je tisto, kar Marina prinaša, predvsem nek nenavadni vztrajnostni moment, ki vznika iz bolečine in je kot tak dosledno tudi izpeljan – do bolečine. Martin medtem plava med krokodili. Nekje »na drugi strani tunela« pod ljubljanskim gradom pa v tem trenutku navdušuje nekdo, ki ima zgolj svoje veščine, svoje znanje, svojo glavo in svoj smisel za humor. Solce denimo. In ni edini. Več jih je pri nas, a brez osebnih pomočnikov, brez reklame, brez PR-a. Umetnik je pač prisoten, a kaj, ko je kontekst umetnosti odsoten. A to še zdaleč ni samo problem umetnosti. Imamo veliko talentiranih ljudi. Namesto da bi bil njihov talent prepoznan kot blagoslov, je (brez ustreznih pomočnikov), zaznamovan kot prekletstvo.

A. Kopač

 

Novi ikonoklazem ali ‘artist as a peasant’

Ta teden je fokus očitno na Marini Abramovič. Umetnica je vsepriostna – v MSUM je poseben poudarek v prihodnjih dneh namenjen prav njej, v Kinu Šiška pa se predvaja film o njenem zadnjem performansu. Zgoraj opisana situacija silne gneče in dolgih kolon ljudi, če pa zraven prištejemo še solze na obrazih nekaterih ljudi, ki so se lahko zazrli Umetnici v oči, na nekaj spominjajo. V enem od opisov značilnosti ikon lahko preberemo: »Obrazi na ikonah so obrnjeni naravnost proti opazovalcu, zato da se vzpostavi stik med svetnikom in vernikom.« Marina Abramović je ikona, skozi njen pogled ima gledalec-vernik dostop do Umetnosti same. Vernik v njen uzre svetnico sodobne umetnosti, ki skozi takšno akcijo ponovno postaja predvsem ezoterični misticizem, za katerega smo mislili, da smo se ga iznebili že z zatonom umetnika-genija. To pa ni bilo dovolj, zdaj nastopi umetnica-ikona. Da je ženska, ji v tem primeru ne gre šteti k progresivnosti. Z nekoliko pomoči kirurgije namreč iz sebe dela nesmrtno ikono, transcendentno muzo in ustvarjalko avtorico obenem, ki nas zgolj s svojo golo prezenco lahko kot guru popolnoma transformira. Se ni muza emancipirala? Kaj ni avtor mrtev? Kdaj si bodo umetniki prenehali delati rezano podobo?

Pred dobrim letom je Yvonne Rainer poslala protestno pismo proti banketnemu performansu Marine Abramović za muzej MOCA, v katerem je slednja za minimalno plačilo naročila performerjem, naj cel večer ležijo goli pod okostnjaki ali pa sedijo na mali pručki pod mizo, iz lukenj v mizi pa naj gledajo le njihove glave, ki morajo pridno, v maniri Abramovićeve, s pogledom premeriti vsakega jedca. Yvonne Rainer ti prizori spomnijo na Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome, le da zdaj tu ni nikakršnega libertinskega izgovora, temveč gre za očitno delegacijo nekih avtorskih gest na telesa ljudi, ki jih težko nosijo, saj sami niso idejni snovalci, zato jih lahko vidimo zgolj kot poobjektena in eksploatirana telesa. Abramović svoje umetniške performanse očitno jemlje kot absolutna, totalna dela, ki rezonirajo ne glede na okoliščine. Temu pa ni tako, v banketni sobi, polni bogatih donatorjev subverzivnost nekako ni prišla do izraza, posebej ke je delegirana preko performerjev, ki za gole reference kot prostovoljni sužnji posojajo svoja telesa za to ikonodulstvo.

Po mojem mnenju umetniki največjo napako naredijo takrat, ko prenehajo raziskovati. Ko najdejo lastno (tržno) nišo, v katero lahko za veke vekomaj postavijo svojo ikono. S tem pa ne kritiziram preprosto neke avtorske poetike, ampak reproduciranje uspešnih vzorcev, ki postajajo sinonim za ustvarjanje nekega umetnika, znamka, ki se pač prodaja, ker je znamka in ne zaradi resnične vsebine in konteksta. Kot bi bila umetnost večno in nespremenljivo Eno, ki je enako ne glede na posamezne okoliščine. Pa ni. Pandurjevih potratnih spektaklov, ki so čisti larpurlartizem, ki so »brand«, jaz osebno pač ne morem brati neodvisno od pritiska vladnih varčevalnih ukrepov – sploh ker tudi na ravni vsebine ne problematizirajo ničesar zares aktualnega, njihova megalomanskost ni v nikakršni drugačni funkciji, kot v vlogi utrjevanja fame avtorja. Ljudje pa imajo to radi. Kdo bi jim zameril, saj se tudi pouk zgodovine umetnosti v vsaki srednji šoli konča nekje v baroku.

Zamerimo pa lahko odločevalcem, ki bi morali vsaj samoiniciativno naštudirati vsaj še kakšno poglavje iz sodobne umetnosti. Denimo tisto o »arte povera«, iz katerega bi lahko videli, da se vrednost razstave ne meri nujno po dolžini vrste na njenem vhodu. Vseeno pa upam, da tega poglavja ne bodo brali narobe in se bo geslo ‘The artist is present’ spremenilo v ‘Artist as a peasant’, ki tako ali tako po statusu ni upravičen do nobenih subvencij in mora biti pokoren gospodarju. Vseeno pa tudi nekaterim umetnikom vsaj malce skromnosti ne bi škodovalo, vse prevečkrat se namreč obnašajo kot kakšna zlata teleta.

P. Brezavšček

 

One Thought on “THE ARTIST IS PRESENT

  1. K. Čičigoj on October 1, 2012 at 4:26 pm said:

    An artist is an artist – nothing more, nothing less

    “Lahko si alternativen pri 20-ih, 30-ih, 40-ih…Jaz imam prek 60 let. Nočem več biti alternativna,” pravi Marina Abramović v zgoraj omenjanem filmu.

    Ne bodimo preveč moralistični. V kolikor tovrstna izjava ne postane prelahek izgovor (v slogu fraze, ki je menda tudi imamo že vsi do vratu: ‘ne morem se pri svojih letih upirat, naj mladi naredijo revolucijo’), temveč je to zgolj neka osebna odločitev, se mi zdi do neke mere pač legitimna pozicija. Ali drugače rečeno: napad na tovrstno pozicijo je možen zgolj iz pozicije radikalnega zanikanja institucij. V kolikor sprejmemo obstoj institucij, je pač potrebno sprejeti tudi obstoj umetnikov, ki institucijam polnijo programe.

    Problem nastopi, v kolikor si ti umetniki domišljajo, da s tem (še vedno) počnejo nekaj neskončno radikalnega. Drugače: problem nemara niso toliko zlata teleta, kot zlata teleta, ki si domišljajo, da so (še vedno) sokratovski sršeni. Seveda imam svoje mnenje o tem, kdo od omenjenih si to domišlja, a to nemara za ta argument niti ni tako pomembno.

    Pomembno pa se mi zdi pripomniti, da je tovrstni ogorčeni boj proti zlatim teletom nemara podoben boju proti mlinom na veter. Umetniki pač danes niso kmetje, niti obrtniki, niti dvorni norci (če so to sploh kdaj bili). Umetniki so pač umetniki, kar danes obsega vse mogoče od podplačanih prekercev do superzvezd z ustreznimi bančnimi računi. A to nemara niti ni tako bistveno.

    1. Če se kritika želi sočiti s statusom umetnikov danes, bi bilo nemara bolj produktivno, da se loti analize tega, zakaj imajo določeni umetniki tak, drugi drugačen status; ali pa konkretno, kaj tak status pomeni za način učinkovanja umetniških del (npr.- zakaj performans M. Abramović v MOMI deluje kot deluje? Zakaj priklicuje ljudem solze na oči, zakaj čakajo v neskončnih vrstah? Zakaj Marina deluje kot ikona, kakšna zgodovina njenih del in kateri procesi institucionalizacije so bili za to potrebni, kako je potekala medijska konstrukcija njene osebnosti? ipd. so nemara bolj produktivna vprašanja, kot pa hitra odprava vsega skupaj kot ‘supermarket’ turizem ali pa žuganje s prstom nad prevzetnostjo umetnikov. Kako deluje umetniški sistem ko deluje po logiki spektakla? Kje so podobnosti in kje razlike?)

    2. Če se kritika želi soočiti z ekonomskimi vidiki umetniškega sistema, bi bilo nemara bolj produktivno, da premisli, zakaj in čemu je v nekem primeru porabljena določena količina sredstev in ali bi se dalo s temi sredstvi narediti kaj bolj relevantnega. Ne vem pa, kam nas lahko pripelje povezovanje porabe določenih sredstev z napovedanimi varčevalnimi ukrepi. Ne gre za to, da bi zaradi vsesplošnega varčevanja morali varčevati (ali nemara se kar samoukiniti?) tudi umetniki, nasprotno – napaka so varčevalni ukrepi, ne pa finačno potratni spektakli. V idealnih pogojih bi vsak umetnik imel na razpolago vsa mogoča sredstva za ustvarjanje. In ponovno – vprašanje ni koliko sredstev dobi kak projekt (‘arte povera’ ni nič bolj umetniška kot megalomanske javne skulpture; komaj preživljajoči se samofinancirani umetniki niso apriori boljši kot največje zvezde – čeprav je to seveda pogosto nemara tako), temveč kaj s temi sredstvi kdo naredi. In zlasti – kaj kdo meni, da naredi.

    Konec moraliziranja je lahko šele začetek konstruktivne kritike umetnosti in njenih družbenih, političnih, ekonomskih implikacij.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Post Navigation