MANI – FEST

 

Če te čevelj žuli, žuli ti njega nazaj!

Žulji so kočljiva stvar. Znajo biti pasje nadležni, pa vendar nikoli dovolj, da bi upravičili glasno tarnanje. Znajo biti pasje boleči, pa vendar nikoli dovolj, da bi upravičili obisk pri zdravniku. Žuljev pravzaprav ni mogoče zdraviti. Vse kar lahko naredimo je, da menjamo čevlje – ki nam bojo prinesli nove žulje, a tokrat vsaj na drugem mestu. In tako tiho hodimo naprej, nabiramo žulje, menjavamo čevlje in si želimo, da bi že enkrat vrgli čevlje v smeti in začeli hoditi bosi (z ozeblinami se bomo že ukvarjali pozimi) a namesto tega zgolj tiho hodimo naprej, nabiramo žulje, menjavamo čevlje in si želimo, da….

Kaj, ko bi si omislili čevlje, ki ne žulijo?

Dejansko bi bilo v izogib nadaljnjim žuljem nedvomno najbolje, če bi vselej nosili čevlje, narejene  po meri – ali še bolje, če bi si jih naredili sami. Izmerili bi si velikost in obliko stopala, njegove morebitne deformacije; premislili bi o namembnosti obutve in  posledično izbrali najbolj trpežen in udoben material – ob tem pa kajpak pazili še na to, da bi nam čevelj tudi v estetskem smislu kar najbolj ugajal. V tem primeru bi nosili same unikate – dva para si ne bi bila podobna (če bi vsakokratni levi in desni vsaj približno delovala kot par, bi to bil verjetno že soliden čevljarski dosežek).

In kaj nam brani, da tega ne storimo? Seveda to ni najbolj udobna ali enostavna rešitev. Terja dobro mero dodatnega dela, rezultat pa nikoli ni zagotovljen. A nekega dne se pač zgodi, da ti dokončno zmanjka obližev proti žuljem in ni več čevlja, ki bi ostal nepreizkušen. In se odločiš. Boj proti žuljem se začenja.

 

Pisanje naj bo premor med konkretnimi dejanji.

In konkretna dejanja naj inspirirajo pisanje.

In pisanje naj vplivno povzroča konkretna dejanja.

Vse drugo je tuljenje v luno.

 

Mačje sanje

 
S kremplji praska po preprogi. S tačkami se prime noge in grize hlače. Takoj zatem se spravi na vezalke. Rad se podi za žogico, ampak samo če se premika. Z vlažnim smrčkom vohlja za novimi igračami, z brki pa lovi tokove zraka in preverja, ali je za omaro dovolj prostora. Je stalno na preži. Zanima ga vse novo, vse drugačno, vse majhne luknje in vse, kar se premika. Jé, ko je lačen, in raziskuje iz konstantne radovednosti. Velik del svojega življenja prespi. A ko ne spi, se rada igra in potepa. Crklja se le, ko mu paše.

Zdelo se nam je, da je maček med igro in potepom prav prisrčen.
Zdelo se nam je, da je maček dober raziskovalec.
Zdelo se nam je, da je mačja budna prisotnost in svojeglavost nekaj, česar bi si želeli tudi mi.
Zato smo zbudili mačko.

Zdelo se nam je, da v še nepreiskanih luknjah včasih najde kaj zanimivega.
Zdelo se nam je, da v žogici ali vezalki vidi nekaj drugega kot mi.
Zdelo se nam je, da sanja lepše sanje, ko ga divji potep prijetno utrudi.

Zdelo se nam je …
Zato?

 

Zakaj pisati znova,

Je to kakšno delo?

Kje je tu milina; kje je sponka umeščenosti in brezkrvne neslišnosti?

So to vprašanja, na katera je smiselno iskati odgovore?

Denimo, da ja.

Denimo, da je vredno.

Nujnost manifestativnosti je ekshibicionizem.

Da bo teorija ob večeru spokojno legla, da bo mir dan refleksiji z besedo v naročju, naj se pojavi-teorija- tudi skozi sposobnost dvoma v lastno pomensko in interpretativno zajetje.

V ves smisel kriterija in kvalifikacije kritične misli, ki s kritiko na kritiko tako hoduljasto tišči v nebo in tako zviška, nič več količkaj pokončno, zre v telo Zemlje. Je kaj pozabila, vsa ta zakoličenost, spodaj?

So točka, citat, razmik med vrsticami, pravilna navedba, brezobzirno upoštevanje aktualnega trenutka, nadomestili samobitnost?

Met navzgor, podaja.

Kakšno igro upravičuje rezultat? Kakšno je njuno medsebojno razmerje?

Zato, ker je vsak pomislek, končno, vreden zapisa.

 
Blog Manifest

Jaz, ki gledam, jaz, ki pišem, ti sporočam, kaj vidim in kako dojemam. Lahko vzameš ali spregledaš, se ozreš nazaj ali pustiš, da mine. Mene nagovarja tvoje delo, tebe nagovarja zapis moje misli v oblačku časa. V tem je nekaj materialističnega, nekaj behaviorističnega, drobec egoizma in zrno obsesije. Vse, kar se zgodi v trajanju umetniškega dogodka, in je zapisano v trajanju neke paralelne realnosti; se znajde na presečišču v trenutku zapisovanja; kot produkt, sestavljen iz kombinacije 25 črk abecede. Blog je boj za črke.

 

Manična fešta

–         Ker je delo še vse premalo prelito z življenjem, ker je v delu še vse preveč prilagajanja normam, ker se da dlje. Živel ekshibicionizem, ki se razgalja v formi, v vsebini pa ostaja strogo profesionalen. Samo da ni po kopitu facebooka!

–         Ker je to, kar počnemo, lahko zelo osamljen posel, bi radi zdaj to počeli skupaj, ker verjamemo v bogastvo multitude glasov, v vrednost polifonije, ker je slovenski medijski prostor uglašen vse preveč diskretno, vse preveč prijazno, da nikogar ne zmoti.

–         Ker  delamo preveč, bi radi še malo. Ampak drugače, ne drug mimo drugega, ampak druga ob drugi, druga za drugo v ne preveč ravni vrsti.

–         Ker vemo, da se je potrebno najprej izgubiti, da bi se lahko našli, da je potebno biti kritiziran, da bi bili lahko kritični in ker je potrebno biti viden, da bi lahko dobro videli. Nenazadnje je ravno »gledanje« naša preokupacija.

 

It takes two to tango

Prosim, gospoda moja, izvolite se zbrati, predstavljam vam junake drame!

X: Revolucija in ekspanzija – to je naše geslo. Razbitje starih form, dol s konvencijo, živela dinamika! Življenje je v ustvarjanju, nenehno prek meja, v gibanju in težnji, ven iz forme, ven iz for(m)e! Osvoboditev iz vezi stare umetnosti in starega življenja!

GI: To smo že videli…

X: Kdaj?

GI: Ob stvarjenju sveta.

X: Nič hudega, tisto je bila stara verzija. Jaz sem obdelal novo.

Y: In kaj ste ustvarili? Tale bordel, kjer nič ne funkcionira, kjer je vse dovoljeno, kjer ni ne načel in ne prestopkov? Pošastno ste tolerantni. To današnje pomanjkanje stila ti ne daje nobene izbire. Samo oblačiš in slačiš se lahko, nič drugega ti ne ostane.

X: Mi smo šli zmeraj po naši poti, tako da smo z negacijo tega, kar je bilo, krčili pot v prihodnost. Kakšno prihodnost? To pa ni več moja stvar, moja stvar je stopiti iz forme.

Y: To ni nobena intelektualna predpostavka, razumeš? To je življenje! Vse je neopredeljeno. Tukaj ni mogoče ne dihati, ne hoditi, ne živeti! V takšno življenje naj vstopim? Najprej ga moram sploh ustvariti, da bom imel kam vstopiti.

Z: Imam pa že rajši kino.

Y: Nobene skromnosti, niti iniciative. Nobenega reda, nobene zveze z današnjim dnem. To se ne spodobi.

X: Dragi moj, tradicije me ne brigajo, tvoj upor je smešen. Živimo svobodno. Načelo je samo eno: ne ženirati se in delati tisto, kar bi rad. Vsak ima pravico do svoje sreče.

Z: Če nisi srečen, je to zločin. To je tako, kot če ne narediš naloge, ali če imaš mozolje.

Y: Podvreči se suženjstvu, pa čeprav suženjstvu sreče, pomeni izmakniti se najvišji pravičnosti! Ne morem spati, prišel je čas dejanj! Zdaj ne moremo več nazaj. Ne bom vas pustil nagih na vetru zgodovine. Jaz sem vaš odrešenik: Nihče ne bo šel ven od tod, dokler ne najdemo ideje!

 

Iščem tisto aktualnost, ki se – čeprav prežvečena – ne pusti prebaviti.

In se brezsramno spahuje.

Iščem tisto odzivnost, ki je tišina pred odgovorom.

In odgovor odgovoru.

 

MANIFESTACIJA

V želji osvoboditve od težnosti in omejitve,

ki človeku onemogočajo,

da bi se po lastni volji

premikali v vse smeri.,

izumljamo načine s katerimi, bi se zapisane besede,

ujele v odmevu,

ugledale v ogledalu drugega.

Iskanje vezi med navidez nepovezanim.

Ustvarjanje smisla v nesmislu.

Spodbujanje imaginacije v preigravanju elementov.

Vselej enakih. A hkrati vedno drugačnih.

Poudarjanje, premikanje, poustvarjanje.

V neskončno.

Ker vezi niso nekaj danega.

In ker so tudi pomeni spreminjajoči se.

Prevpraševanje kontekstov.

Prevpraševanje pogojev teh kontekstov.

Mnoštvo perspektiv.

Ki se kot virus širi in nadaljuje, povezuje in osmišlja mesto prejšnjega.

Rušiti ali nadgrajevati, sestavljati in kolažirati, v želji ugledanja novega pomena.

Da se v postopku dekonstruiranja ugleda spregledano.

Vračanje nazaj. Vselej znova. Med nevidnimi povezavami, ki se razpirajo v neskončnost in v mrežni strukturi ustvarjajo nove gradnike smisla.

 

(Avtorice – po abecednem vrstnem redu: Nika Arhar, Anja Bajda, Pia Brezavšček, Katja Čičigoj, Zala Dobovšek, Andreja Kopač, Nika Leskovšek, Saška Rakef, Jasmina Založnik)

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

Post Navigation