Lutke 2014 II.

 

V drugem delu festivalskega utripa Lutke 2014 nadaljujemo z delom  XII. seminarja sodobnih scenskih umetnosti Animirane forme.  Seminar letos poteka v sodelovanju Zavoda Maske in Lutkovnega gledališča Ljubljana  – pod mentorstvom Roka Vevarja -, nadaljeval pa se bo še celo leto.

Prilagamo kolaž izrezkov iz kritik seminaristov.

***

Prva uprizoritev je tematsko vezana na mitološki okvir in stavi na upočasnjen tok vizualno učinkovitih podob ter na minimalizem spektakelskih sredstev:

MINIATURNI AKTEON (Actèon miniature)

Renaud Herbin, TJP – CDN d’Alsace Strasbourg, Francija

Grški mit o Diani in Akteonu iz slavnih Ovidovih Metamorfoz, ki ga predstava Miniaturni Akteon jemlje za svoje izhodišče, v osnovi obravnava ritual iniciacije, prehoda iz otroštva v odraslost mladega lovca, obenem pa transgresira razmerje med naravo in kulturo. Zgodilo se je tako, da je Kadmusov sin, smrtnik Akteon, videl tisto, česar človek ne bi smel, boginjo Diano, ki se je gola kopala v družbi nimf. Ta ga osramočena spremeni v jelena in oropa tistega, kar je na njem najbolj človeškega, jezika. Mladega Akteona, ki je ostal brez možnosti govora, lastno krdelo volkov ne prepozna več in ga krvoločno raztrga.

Mit in marioneta

Zdi se, da se predstava le blago nasloni na mit, medtem ko vztraja na fragmentaciji naracije, ki jo podčrta z nekaterimi razmerji: narava-kultura ali bolje, človek-žival, hkrati pa preigrava odnos animatorjevo telo-marioneta. Tukaj se telo animatorja več ne skriva v ozadju, marveč aktivno vstopa v ples z marioneto, jo bodisi animira bodisi ona animira njega. Gibanje dveh teles riše izčiščen prostor in njegova razmerja, s svojimi koreografiranimi gibi pa šele vzpostavlja naše estetsko dojemanje tega prostora. Tako se na določeni točki v predstavi razmerje med animirano figuro jelena, napolnjeno s temnorjavo zemljo, in animatorko Carine Gualdaroni, ki uprizarja pobesnele volkove, izriše v boj, zemlja, ki jo pri tem izčrpani telesi puščata za sabo, pa izrisuje sled krvi ranjenega jelenovega telesa. Postopek boja se ponovi, ko izčiščena marioneta jelena, ki jo je za predstavo oblikoval Paulo Duarte, za sabo vleče telo jelena, tako se boj izteče po analogiji “človek človeku volk” v “človek človeku jelen”.

Čas

Če je ena od dimenzij, ki režiserja Renauda Herbina, skupaj z umetniškima sodelavcema Juliko Mayer in Christophom Le Blayem, globoko zavežejo, prav prostor, je to zagotovo na drugi strani tudi čas. Predstava nam v strukturiranih časovnih intervalih odmerja čas zrenja, pa tudi perspektivo gledanja nekakšnih živih slik (tableau vivant), ki od gledalca skoraj didaktično zahtevajo disciplinirano in zbrano “delo” oziroma “gledanje kot delo”, pri tem pa pogled približajo tistemu znotraj likovne ali vizualne umetnosti, četudi ga od njega odmaknejo prav v načinu odmerjanja časa. Tako režiser z minimalističnimi kretnjami in počasnimi premiki po odru razpira prisotnost časa, vanj zareže, da bi nam ga lahko dal na pogled, predstavo ali dogajanje pa preoblikuje v podobo ali objekt, kjer sledimo transformacijam telesa v sliko.

Oblikovanje svetlobe

Zagotovo v tako vizualni predstavi ne moremo mimo luči, ki jih je oblikoval Fabien Bossard. Animatoričino telo, telo plesalke, ki je že vedno vpeto v odnos telo-forma, osvetli reflektor, ki na platno črnega kvadrata meče silhueto telesa, ga od njega oddaljuje in se mu spet približuje. Zdi se, da samo telo niha med enim in drugim, nihanje med fizičnim in tehnologiziranim telesom se izteče v začetek, v postajanje žival, postajanje človek. Animatoričino telo prekrije jelenova koža.

Kritiko je spisala Alja Lobnik.

***

Druga od kritik, ki jo prilagamo, se nanaša na eno od favoriziranih predstav – Sago in gledalca zadeva bolj neposredno: prek konkretne politične realnosti. Kljub morbidni krizni situaciji je boj slehernika s “krivci” zanjo podan izjemno plastično, izvirno islandsko, predvsem pa humorno:

SAGA

Wakka Wakka Productions, ZDA

Saga, gostujoča predstava v koprodukcijski newyorško-norveške gledališke skupine Wakka Wakka Productions in Nordland Visual Theatre, ki sta jo po svojem scenariju zrežirala Kirjan Waage in Gwendolyn Warnock, je festivalskemu občinstvu prinesla aktualno zgodbo o Gunnarju, mladem moškem, ki začenja krčiti prostor pod soncem zase in za svojo družino ravno pred gospodarskim zlomom in državnim bankrotom.

Gunnarjeva sla po maščevanju je personificirana v podobi krvoželjnega Vikinga, ki je sprva še obvladljivo majhen …

*

Mimične lutke, ki sta jih izdelala scenarista in režiserja Waage in Warnock, animirajo igralci, zamaskirani v islandske konje. Človeška podoba lutk sicer omogoča hitro poistovetenje, vendar ravno lutkovni učinki, ki jih režiserja odlično izkoristita, predstavo obdržijo v fantastično-grotesknem okviru. Zgodba Gunnarjeve družine, o njenem začetku, padcu v neplačane kredite in ločitvi, se odvije v naglem ritmu retrospektivne pripovedi, ki bi se brez lutkovnih elementov posušila v stereotipno zgodbo popreproščenega posameznika, čigar naivnost se kar preveč zlahka izkorišča. Končno mora prodati celo svoj ponos, čredo islandskih konj, ki ga tako ali tako še edini držijo pokonci, dobesedno in metaforično.

*

Zgodba nemoči se zaradi spretno vodene retrospektivne pripovedi počasi sestavlja. Stereotipni naivni posameznik v vrtincu propada izgubi skoraj vse človeške lastnosti, njegov boj z neizprosnim in pokvarjenim sistemom pa je tako okleščen, da se iz premočrtne zgodbe prekucne v naravnost groteskno karikaturo. Tudi likovna podoba lutk je v bistvu karikatura, prav kakor zgodba družine, ki se smešno hitro zaplete in razdrobi v neuspešni komunikaciji. Scenski elementi so stisnjeni v majhen odrski prostor, kar ustvarja klavstrofobičen občutek nemoči. Ubrana animacija, kjer včasih tudi več igralcev-animatorjev upravlja eno samo lutko, na nekaterih mestih povsem ustrezno razpade, denimo, pri Gunnarjevem podivjanem plesu ob podpisu tretjega kredita.

*
V sago, islandsko-skandinavsko zvrst realistične pripovedi o usodi ene osebe ali rodu, se v uprizoritvi vpletajo fantastični in groteskni elementi, vendar vseeno ostaja povsem realistična in aktualna pripoved o propadu posameznikove eksistence v hudi gospodarski krizi.

Kritiko je pripravila Živa Čebulj.

***

Seminar se bo v intenzivnejši obliki nadaljeval na festivalu Animateka. Vabljeni,  da se nam pridružite.

 


 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

Post Navigation