V JEDRIH LIBANONA ALI ZAKAJ OSTAJAMO UJETI V MILNE MEHURČKE

V sedemdnevnem odkrivanju Libanona, v povsem atipičnem sprehodu v intimne svetove in v dotiku družbenih por, ki jih ponuja ta dežela s svojo osebno biografijo, se je uradno zaključil tudi projekt Izobraževanje skozi umetniške prakse. Tako kot ta popolnoma odmaknjena in neraziskana dežela je tudi projekt odprl številna nova vprašanja, nove ravni teoretskega in predvsem intelektualnega umeščanja in dojemanja posamičnih besed v naslovu projekta kot tudi njihovega medsebojnega odnosa.

Libanonski partnerji v projektu – gledališka skupina in kulturno društvo Zaukak so nam plast za plastjo odkrivali odnose med umetniško prakso in izobraževanjem ter njihovo razumevanje v zelo različnih družbenih in socialnih kontekstih. Popeljali so nas v paleto praks in situacij, v katere vstopajo na poti življenja. Od mladinske, na pol aktivistične organizacije Y.N.C.A., ki deluje v konzervativnem okolju, do organizacij, ki delujejo v palestinskih taboriščih na jugu Libanona (v katerih po uradnih podatkih na 80.000 kvadratnih metrih živi 10.107 ljudi, po neuradnih pa je njihovo število dvojno), organizacij, ki delujejo v zaporih, kjer bi bilo smiselno preučiti človekove pravice; mladih, ki so v teh nemogočih razmerah ustvarili predstavo in v njej javno odprli vprašanje institucije, njenih togih pravil in odstopanja v praksi; umetniškega filma Massacre, v katerem vpleteni prvič na glas spregovorijo o nedopustnem dejanju; srečanja s kulturno managerko Christine Tohme, ki bo v kratkem odprla prvi podiplomski študij sodobne umetnosti, arhitektom Tonijem Chakarjem  in Omarjem Rajehom, koregrafom in plesalcem ter umetniškim vodjo mednarodnega festivala sodobnega plesa Maqamat. To je le peščica zanimivih in aktivnih posameznikov v Libanonu, ki s svojim delom posegajo v družbeno realnost in spreminjajo podobo in stvarnost svojega okolja. Odkrivanje in soočanje, opazovanje in reflektiranje, spoznavanja in čudenja, negotovost in optimizem – vse to se je porajalo ob spoznavanju posamičnih akterjev v Libanonu. Pestra paleta posameznikov različnih osebnih biografij in različnih poklicev izraža skupno željo po boljšem jutri, po ustvarjanju nove in lepše zgodovine, ki za svoj obstoj potrebuje spremembe. Spremembe, ki jih ustvarijo majhni posamezniki. Spremembe, ki pomenijo veliko za vse tiste marginalizirane skupine, mlade, ki se šele oblikujejo in ki imajo možnost postati avtonomni in kritični posamezniki, ki bodo tvorili lepšo prihodnost. In v tem je tudi moč izobraževanja, ki stopa ven iz sistema, ki se gradi znotraj specifičnih socialnih okolij, ki oblikuje svoj lasten jezik ... Da bi ga razumeli, je potrebno soočenje. Potreben je prostor za debato, v kateri lahko misel avtonomno vstopi in razkrije svoje lastne meje ...

Kljub temu, da je bila vsaka postaja v tem kratkem času pomembna in da so bile vse te zgodbe avtonomne in hkrati povezane, je bila ena najmočnejših izkušenj soočenje z zaporom. S sistemom znotraj sistema, prostorom brez izhoda, prostorom, ki sili po ponovnem branju in umeščanju Foucaultovega dela Nadzorovanje in kaznovanje – nastanek zapora. V njem se prepletajo odrasli in otroci (stari od 14 do 20 let), ki so ločeni le s stopnicami. Povezani so v ekstremni situaciji in ekstremnih razmerah. Njihovih kazni ne poznamo. Osebnih zgodb ne predstavijo. Le redki govorijo o prihodnosti. Nekateri molčijo. Čakajo na naše videnje in refleksijo njihove gledališke igre. »Menite, da bi lahko postal dober igralec, ko se vrnem na svobodo,« vpraša visok, kratkolas fant, ki sedi na moji levi. »Ali lahko igram kljub temu, da nimam primerne izobrazbe? Želel bi nekaj ustvariti. Želel bi na glas spregovoriti o razmerah in izkušnji v zaporu.« Fanta, ki sedita na moji desni, povesta, da jima je kazen potekla, vendar sta še vedno v zaporu. Sta namreč Egipčana, rojena v Libanonu, kar se je izkazalo za problem šele po preteku kazni. V skupini je še popolnoma tih, bled fant, ki nemo zre v nas in opazuje svoje kolege, in še dva zgovorna mladeniča, ki spogledljivo zreta vame. Pogumnejši med njima pove, da njegova zadeva še ni rešena, da še vedno čaka na sodbo ... Gledališka skupina jih je povezala, naredili so nekaj, na kar so ponosni, in to odkrito priznajo. Prav tako pričakujejo potrditev z naše strani. Potrditev, da je predstava vredna (v umetniškem in političnem smislu). Predstava se dotika njihovega vsakdana, pereče situacije, umorov, trgovanja z drogami, dotika se zunanjosti, iz katere so izšli in do katere vzpostavljajo nov (?) odnos. Kaj se bo zgodilo z njimi, ko bodo izstopili iz večletne ujetosti? Bodo spremenili svoje poti? Bodo sploh imeli priložnost za spremembo? Bolj kot za vprašanje konkretnih posameznikov gre za vprašanje politike zapora, vprašanje sankcij in obsodb. Droge, umori, spolna usmerjenost, posilstva, druga kriminalna dejanja ... vsi so med seboj pomešani, vsi vstopijo skozi ista vrata, se soočajo s postopki označevanja, nenehnega ponižanja, ki ga občutimo tudi sami. Pa čeprav smo pravzaprav »častni obiskovalci«. V zaporu pač ni pardona ...